Moja avantura »Bruselj« se je začela na deževen vikend, ko smo z mamo in bratom pripotovali v evropsko prestolnico, polni radovednosti, kako izgleda ta "obljubljena dežela". Že ob prvem stiku z mestom smo morali skrivati razočaranje ob vseh smeteh, ki so ležale na poti, in ugotavljali, da v naši mali Sloveniji vseeno ni tako slabo. Po lepem, družinskem vikendu je prišel ponedeljek, ki je prinesel mojo prakso v Evropskem parlamentu pri poslancu Lojzetu Peterletu. Zamislite si to navdušenje 23-letne Gaberčanke, študentke mednarodnih odnosov, ki dobi priložnost delati v eni od največjih evropskih institucij. To je približno tako, kot če profesionalni športnik dobi priložnost na olimpijadi. Ob vstopu v pisarno me je navdušilo prijetno vzdušje, obenem pa sem okamenela, ko je v pisarno stopil poslanec. Ta me je le prijazno pogledal in mi rekel:« O, Tjaša, vi pa ste iz Prekmurja, ne? Vejpa te lejko gučijva«. Tako sva prebila led in od takrat naprej je čas tekel dosti hitreje in bolj sproščeno, še posebej, ko poslanec občasno zaigra na svoje orglice.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ni pa življenje in delu v Bruslju zgolj petje in ples. Prvi dan sem bila prepričana, da se bo moj dan zaključil prej. Okrog 17. ure je prišel poslanec in me povabil s seboj na zasedanje Odbora za zunanjo politiko. Jaz! Na odboru za zunanjo politiko Evropske unije! Nisem sploh uspela izgovoriti besede seveda, že sem pripravila vse potrebno, da sem odšla z njim. Skozi delo sem ugotovila, da so mi zasedanja in sestanki najbolj zanimivi. Tam si, neposredno zraven odločevalskega procesa, o katerem po navadi poslušamo zgolj iz medijev. Po sestanku je ura kazala že krepko čez 19, tako da sem se po dobrih 11 urah poslovila in polna vtisov odšla proti domu. Živela sem v Slovenskem pastoralnem centru, ki mi je še dodatno polepšal mojo izkušnjo in omilili domotožje, saj so bili v njem sami dobrovoljni Slovenci. Z njimi smo ob vikendih igrali kitaro in prepevali lepe slovenske pesmi ter delili prigode iz različnih delov Slovenije.
Po koncu prvega tedna so me Peterletovi asistenti povabili na pijačo in mi razložili, da le ni vedno tako, vsak dan pa se je kdo našel in me vprašal, če še zmorem, če sem dobro (za to bom vsem - Pauli, Haven, Andreju, Blažu, Marku in Martinu večno hvaležna). Moje stažiranje se je odvijalo konec leta, ko je bilo treba urediti vse stvari tako za nazaj kot že za naprej.
Moja pot v službo je vsako jutro izgledala kot kakšen Hollywoodski film, kjer glavna igralka hiti v službo, pri tem posluša dobro glasbo, v ozadju pa vzhaja sonce. S tem, da če bi film bil posnet po meni, bi me verjetno vmes skoraj povozil avtomobil, v Bruslju še tramvaj, dvakrat bi si že poškodovala nogo in vsaj trikrat bi se izgubila (ja, vse to se mi je dejansko zgodilo).
Poslanec Peterle je organiziral enega največjih dogodkov v evropskem parlamentu, ki se imenuje molilni zajtrk, kar je v praksi za nas pomenilo 16 urni delovnik, ampak je bilo lepo. Konec tedna me je asistentka Haven povabila s seboj na sestanek, kjer sem lahko podala svoje mnenje in se dejansko počutila, kot del skupine. Zadnji vikend v Bruslju je zame pomenil še malo turističnih ogledov, preizkušanja vafljev in pakiranja za Strasbourg, kamor se je zadnji delovni teden v letu preselil celoten evropski parlament in z njimi tudi mi.
Nova lokacija, novo stanovanje, nov parlament in predvsem nova pisarna. Če mislite, da je bruseljski parlament zapleten, morate obiskati strasbourškega. Tisto je pravi labirint. Ampak smo se tudi tega navadili. Prvi dan je minil dokaj sproščeno, vrh mojega stažiranja pa je prinesel torek in teroristični napadi v centru mesta. Ko pogledam nazaj, se mi vse skupaj zdi nerealno, kot da se to ni zgodilo meni, pa se je. Po večernem sestanku poslanske skupine, kjer sem bila prisotna, smo dobili obvestilo, da se je v centru nekaj zgodilo in da naj ne odhajamo peš iz parlamenta. Čez pol ure smo dobili obvestilo, da parlamenta ne moremo zapustiti, kar je v praksi pomenilo, da bomo noč preživeli v pisarni. Kljub vsej grozi, ki je prežela mesto, smo bili veseli, da je poslanec na varnem doma, mi pa smo si v pisarni priredili pravo malo predbožično zabavo, saj smo si ogledali film in se veselili majhnih trenutkov, saj smo se zavedali, kako hitro je lahko vsega konec.
Ob koncu stažiranja sem se počutila kar malo žalostno, da zapuščam našo skupinico, vseeno pa sem bila neizmerno hvaležna za izkušnjo. Dobila sem nova poznanstva, spoznala, da lahko delam več, kot sem mislila in preživela teroristični napad. Ob vsem tem pa spoznala, da je tudi doma lepo, varno in predvsem čisto. Če imate možnost, pojdite ven, da boste prišli nazaj bogatejši (in ne v materialnem smislu).
