Po obdobju neizmerne žalosti zaradi nenadne izgube staršev, ko ji je najprej umrla mama in kmalu zatem še oče, ter trpkem spoznanju, da je ostala povsem sama in še od marsikoga pozabljena, Matejka Koštric iz Dolnje Bistrice to pomlad spet čuti življenje. "Tako rada bi živela, živela... Tako rada bi videla svet in čas, kolikor ga še imam, napolnila z vsem, kar se še lahko naučim in kar še lahko dam," pripoveduje sogovornica. Bolezen, imenovana polionevropatija, ki prizadene živce, zaradi česar mišice izgubljajo moč, je njena usoda že sedemintrideset let, torej vse od rojstva, od desetega leta pa je tudi na invalidskem vozičku. Po maturi, ki jo je opravila na ljutomerski gimnaziji, je z mamo leta 2000 odšla na študij v Ljubljano, na filozofski fakulteti končala univerzitetni študij nemškega jezika in književnosti, po bolonjskem sistemu pa še medjezikovno posredovanje. Čez čas se jima je v Ljubljani pridružil še oče in začeli so premišljevati, ali bi vsi ostali v Ljubljani ali se vrnili domov. Matejka pove, da bi sama morda ostala, toda videla je, da starša v Ljubljani nista bila srečna.
Doma bi bili srečni
"Čutila sem, da je bolje, da se vrnemo. Ampak če zdaj pogledam nazaj, me srce boli, ker po vsem, kar sta mi dala, nista mogla užiti tega, kar sem jima hotela podariti, da bi bili skupaj srečni doma in da bi mama spet imela svoje veselje z rožami in oče sadovnjak ter vinograd," pripoveduje. Letos septembra bo minilo dve leti od smrti mame, pet mesecev za njo je umrl še oče. Od žalosti, pove Matejka. Zanjo je bil to velik šok, a ko se zdaj spominja, sta v resnici dom že veliko prej urejala tako, da bo sama lažje živela v njem – zdaj ob pomoči osebnih asistentk, ki jih ima ob sebi zaradi pravice po novem zakonu o osebni asistenci in ki jim je neizmerno hvaležna za vso pomoč. One so tiste, pove Matejka, ki ji polepšajo marsikateri trenutek v življenju in ki so ji dale moč, da je lahko spet zaživela.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Ko gleda stare družinske fotografije, ugotavlja, da je bil to povsem drug čas, čas povsem drugačnih želja, odmaknjen daleč v preteklost. Ni lahko sprejeti tega, da življenje teče povsem drugače, kot si je želela, a živi dalje. Še naprej v svojem domu, ki ji zelo veliko pomeni in kjer lahko živi tako, kot želi živeti. "Moj dom je zame več kot grad. V njem je toplo, prijetno, svetlo in domače," pripoveduje. Kljub skrbi, ki jo je morala ob tem prevzeti, in kljub temu da je morala sama začeti sprejemati odločitve, ob tem pa se še marsičesa naučiti. Marsikdaj je to težko, in čeprav je na vasi za invalide manj možnosti kot v mestu, je Matejka še vedno prepričana, da so se glede vrnitve odločili prav. "Tukaj imam službo, otroci me sprejemajo, sodelujem tudi v Cerkvi in vse to bi rada počela še naprej. Tu je drugače kot v mestu, kjer so ljudje bolj individualisti, in tudi nisem prepričana, da bi mi v mestu uspelo toliko, kot mi uspeva tukaj," pripoveduje.
Da bi ljudje videli
Podporno zaposlitev za polovični delovni čas so Matejki omogočili na osnovni šoli v Črenšovcih, kar ji zelo veliko pomeni, predvsem pa je zanjo pomembno, da lahko del tega, kar je prejela, zdaj družbi tudi vrne. "To me osebno zelo bogati. Mislim si, zakaj ne bi bil tega deležen še kdo, morda za popotnico, da bo postal boljši človek ali bi bil v pomoč drugim invalidom. Tudi otroci, ki so zdaj v stiku z mano, bodo v življenje ponesli to izkušnjo in živeli brez nekih predsodkov do invalidov in bodo drugače sprejemali takšne, kot sem jaz. To je tisto najpomembnejše, kar bi želela, da bi ljudje videli. Da je samo moje telo šibko, um pa je zdrav. Sem kot vsi drugi, le fizično ne zmorem. Zelo si želim, da bi spremenili negativne predsodke, vendar je za to treba še veliko narediti," govori Matejka. Večkrat se tudi sprašuje, zakaj je sploh tu in kaj je njeno poslanstvo. Morda prav to, razmišlja, da je lahko na šoli, med otroki in nekomu "šola za življenje".
Zanimivo je bilo prvo navezovanje stikov z njimi. Najprej so pristopili fantje, saj jih je zanimal električni voziček, nato so se začeli pogovarjati. Občuduje otroško neobremenjenost z negativnimi predsodki in odprtost. "Otroci me tudi nikoli ne pomilujejo in ne primerjajo z nekom drugim, kot večkrat počnejo odrasli. Otroci tega ne poznajo. Oni samo sprejemajo. Otroci tudi ne postavljajo mej. S tem mi dejansko pomagajo, saj se prek njih začno spreminjati tudi odrasli, njihovi starši in stari starši. Razumem jih, da se zato, ker nimajo izkušenj, bojijo pristopiti, a jaz si želim prav stikov z ljudmi," pripoveduje. To ji daje moč in željo, da bi izkusila še veliko stvari, za katere doslej ni imela možnosti. Hodila bi na kakšno izobraževanje v Mursko Soboto in morda na kakšne delavnice, s katerimi bi osebnostno rasla in ki bi ji odprle nova obzorja in spoznanja, kaj vse bi še lahko naredila. Srčno pa si želi ogledati tudi kakšno plesno ali baletno predstavo in najti še neodkrite stvari, ki jo bogatijo.
Avtomobil za pot v lepši svet
A vse to je povezano s prevozom, tudi pot v službo in po opravkih. Z električnim vozičkom se sama lahko odpravi le po vasi, za vse drugo je potreben avtomobil. Tega sicer ima in je prilagojen za vstopanje z vozičkom, vendar je star več kot dvajset let in z več kot tristo tisoč prevoženimi kilometri povsem dotrajan ter nevaren zanjo ter voznico, osebno asistentko. Nedavno se jima je pokvaril sredi križišča v Murski Soboti in po nasvetu mehanika, ki ga je za silo spet popravil, se z njim ne odpravljata več na dolge vožnje.
Črenšovska šola je že organizirala dve akciji z namenom zbiranja prispevkov za nakup vozila, vendar je zbranega denarja še vedno premalo, zato Matejka spet upa in verjame v ljudi, v njihovo dobrosrčnost in pripravljenost, da ji bodo še pomagali, da bo lahko kupila drug avtomobil in zaradi večje mobilnosti udejanjila željo, da zaživi polno življenje. To si močno želi in za to se bo borila, tudi zaradi spomina na starše in zaradi vsega, kar sta ji z velikim odrekanjem ponudila in pripravila, da ji bo v življenju enkrat lažje. Matejka verjame, da so še sočutni ljudje, ki vedo, kaj je tisto pomembno v življenju. To pa je, da znaš razveseliti drugega in da se znaš tudi sam razveseliti drobnih stvari v življenju.
Transakcijski račun
Finančna sredstva za nakup avtomobila za Matejko se zbirajo na računu, ki je odprt pri Društvu distrofikov Slovenije.
Številka TR: SI 56 03134-1000000534
Sklic: SI 00 285088
V stiku z ljudmi je vse lepše
Zelo dobro ve, da so ljudem v življenju naložena bremena, ampak večkrat jo presune bolečina ob misli, da ima marsikdo veliko več, kot ima sama, da je zdrav, ima svojce, partnerja in družino, sama pa nima ničesar od tega. Še posebej v tem času se ukvarja z vprašanjem in zdi se ji krivično, da so darovi tako različno razdeljeni med ljudi. Kot da jih sama ne bi bila vredna. "Tudi jaz sem človek in moja čustva niso nič drugačna, kot jih imajo zdravi ljudje. To je tista žalost, ki je včasih ne želiš niti pokazati. A ni vedno samo žalostno. Tudi veselje je, ki ga iščem vsak dan. Ravno zadnjič sem gospe Mariji rekla, kako je treba delati korake k sreči: najprej se je treba zbuditi s pozitivno mislijo in potem poiskati še nekaj pozitivnega v dnevu. Danes je bilo pozitivno to, da me je na šoli obiskala nekdanja učenka, ki je zdaj že srednješolka. Prišla me je samo pozdravit. Ni lepšega občutka, kot je ta. Zato si tako želim biti med ljudmi in zato potrebujem avtomobil," je pripovedovala. V stiku z ljudmi je svet veliko lepši in pomlad še bolj zelena. Takšna, kot jo zdaj čaka Matejka, da bi jo v vsej lepoti stvarstva spet občudovala ter skozi fotografski objektiv ohranjala nepozabno. Fotografija je njen hobi in upa samo, da bo fotoaparat, ki je bil dolgo odložen v omari, spet deloval.
