Pomagamo lahko tudi po smrti. Zakaj ne bi?

Vsak od nas se je že kdaj znašel v položaju, ko je bil primoran prositi za pomoč.

Vsaka pomoč je po eni strani neprecenljiva za tistega, ki jo potrebuje, po drugi strani daje dober občutek tistemu, ki je pomagal. Pa ne zato, ker bi zaradi tega pričakoval kakršno koli korist ali povračilo, zgolj zato, ker je storil dobro delo in pomagal tistemu, ki ga ima rad, ki mu je blizu. Pomagal mu je prebroditi težave, mu olajšal življenje, že to bi nam morala biti dovolj velika zahvala za pomoč. Pa ne mislim zgolj pomoči z materialnimi dobrinami ali nasveti, pomagati se da tudi kako drugače.

Pomagamo lahko tudi po smrti

Svet se namreč hitro spreminja – ves razvoj, stres in napor, ki nas vsakodnevno spremljajo, puščajo številne posledice, ki se največkrat kažejo na našem zdravju. Slab življenjski slog, slabe navade velikokrat vodijo do številnih obolenj, ki lahko pripeljejo do kroničnih bolezni, odpovedi delovanja organov, takrat pa nas življenje z vso svojo močjo prisili, da se ustavimo – velikokrat tudi prepozno. To je tudi čas, ko zares začnemo misliti nase, na svoje zdravje, ne nazadnje na svoje bližnje, ki lahko le nemo opazujejo, kako se borimo.

Preberite še

Odpri v novem zavihku

Nekdanje Murine prostore, kjer so nastajali ženski plašči, bodo preobrazili v sodoben center tekstilne proizvodnje, s končnim ciljem izdelave dveh milijonov pajkic na leto. Foto Jure Kljajić

Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev

Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.

Pomagati nam tako ali tako, razen z oporo, ne morejo. Ali pač? Morda res ne oni, nam pa zato lahko kdo drug. Nekdo, ki se je v času svojega življenja zavedal, kako pomembno je, da lahko tudi po smrti nekomu reši življenje. S tem ko se je odločil, da bo dal svoje organe v dobrodelne namene. Ker na koncu za nami ne ostane nič, le spomini. Zakaj jih torej ne bi ustvarili še lepših? Verjetno se sprašujete, zakaj pa bi nekomu pomagal, ko bom že mrtev. Raje se vprašajmo, zakaj pa ne.

Zakaj ne bi pomagali?

Zakaj se ne bi odločili in podpisali izjave, da lahko po naši smrti organe dobi nekdo, ki ima prav tako doma nekoga, ki ga čaka, da se vrne, ki čaka, da bo ponovno zdrav, da bodo lahko ponovno normalno skupaj zaživeli? Resda en posameznik ne more rešiti nešteto življenj, lahko pa reši vsaj eno in že to nam mora biti zadosti plemenit cilj v življenju. Rekli boste, saj pa ni moje poslanstvo na tem svetu in po smrti samo pomagati drugim. Seveda ni. Vendar, zakaj ne bi? Saj nas nič ne stane.

Sašo Bizjak

Zakaj se ne bi odločili in podpisali izjave, da lahko po naši smrti organe dobi nekdo, ki ima prav tako doma nekoga, ki ga čaka, da se vrne?

Naše truplo bo na koncu koncev samo še truplo, naši organi pa lahko nekomu podarijo življenje. Ta nekdo bo spet lahko nekoč rešil koga drugega. Mar ni ta začarani krog eden izmed najbolj plemenitih? Morda se bomo tudi sami nekoč znašli v situaciji, ko bomo potrebovali organ, ki nam bo omogočil nadaljnje življenje, ali pa bo to kdo izmed naših bližnjih. Takrat bomo zagotovo veseli, da so še ljudje na tem svetu, ki jim nesebična pomoč sočloveku tudi po smrti ne pomeni pretežkega bremena in prevelikega sestopa iz svojih udobnih okvirov

Zakaj se ne bi odločili in podpisali izjave, da lahko po naši smrti organe dobi nekdo, ki ima prav tako doma nekoga, ki ga čaka, da se vrne, ki čaka, da bo ponovno zdrav, da bodo lahko ponovno normalno skupaj zaživeli?

Preberite še: 44-letnik čaka na presaditev jeter; iz bolnišnice že dvakrat neoperiran