Ob letošnjem mednarodnem tednu otrok alkoholikov, katerega geslo je bilo »Naj ne boli – naj se celi«, je organizacija NACOA Slovenija, Društvo za pomoč otrokom alkoholikov, na sedežu NIJZ v Murski Soboti organizirala okroglo mizo, posvečeno posledicam življenja v alkoholični družini ter varovalnim dejavnikom in virom pomoči za otroke alkoholikov.
Pogovor je vodila Natalija Gorščak, avtorica dokumentarnega filma Otroci alkoholikov, sodelovali pa so psihologinja in terapevtka NIJZ Karmen Henigsman, zakonska in družinska terapevtka Jasmina Kristovič in Žiga Kastelic, otrok alkoholika in avtor knjige Ti, v moji krvi, v kateri opisuje svoj odnos z mamo, ki je bila alkoholičarka in tudi rakava bolnica.
Otroci alkoholikov so po besedah Henigsmanove zelo heterogena skupina posameznikov. Nekateri so pretirano tihi in umirjeni, drugi so glasnejši, uporniški, vmes pa je spekter otrok, ki so zelo storilnostno naravnani, uspešni športniki in imajo zelo dobre ocene. Zato je treba biti zelo pozoren na to, kaj se z otroki na splošno dogaja. Prvi lahko opazijo neke specifike v vedenju učitelji in svetovalni delavci na šoli.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
V svetovalnem centru se po besedah Kristovičeve obravnave otrok, ki z neprimernim vedenjem kažejo na neko stisko, lotijo po navadi tako, da povabijo na pogovor najprej samo starše in ugotovijo, kaj se dogaja v družini. »Delo zgolj z otroki je premalo, saj se ta otrok vrača v domačo celico, zato moramo delati s celotno družino,« je bila jasna.
Vseeno zelo ljubeč odnos
Oba starša Žige Kastelica sta bila alkoholika. Težave so se poglobile v času, ko je bil star 12 let in je umrl starejši brat, kasneje je še očeta doletela možganska kap. »Takrat sem začel namerno manjkati v šoli in vse to dogajanje je bilo vzvod, da sem začel ugotavljati, da v tem okolju ne bom mogel uspešno odrasti. Preseljen sem bil k enemu od bratov, s katerim pa se nisva dobro razumela,« je opisoval svojo zgodbo. Ob tem je poudaril, da se otrok, ki odrašča v družini z alkoholom, kjer ni prisotnega nasilja, ne zaveda, da živi v neprimernem okolju. Da recimo plastenke alkohola ob 7. uri zjutraj ne spadajo v življenje, spozna šele s pomočjo družbe. »Ko so me odvzeli od staršev, sem kot otrok to težko premlel. V tistem trenutku so bili ključni podporni sistemi – CSD, sestra in na neki način tudi brat, ki so mi dali vedeti, da me čaka nekaj boljšega od tega življenja in da je to, kar se počne, za moje dobro.«
Kot je dejal, je imel sicer z obema staršema zelo ljubeč odnos. Do konca srednje šole ju je obiskoval ob koncih tedna oz. enkrat na mesec, ko se lahko posledice, ki jih alkoholizem pusti v družini, »skrijejo«. »Šele ko sem bil več dni z njima, sem videl tiste hujše razpoke in začel spoznavati razloge, zakaj sta sploh začela piti. Ko prideš do bistva težave, pa se mi zdi, da vsaka oseba s srcem začuti razumevanje. Vedel sem, da v mladosti nista imela podpornega sistema, kot sem ga imel jaz. Zaradi njune starosti, imela sta me namreč pri svojih petdesetih, in bolezni sem si kljub vsemu želel, da jima v zadnjih letih življenja stojim ob strani in da odnesem tudi nekaj lepih spominov.«
Abstinenca je bolj stresna
Velikokrat je obdobje abstinence za družino bolj stresno kot obdobje, ko je prisoten alkohol. Kot je povedala Henigsmanova, otroci izgubijo zaupanje in so zato stalno na preži, kdaj bo spet prišlo do opitosti. Tudi ko pride do popolne abstinence, ta občutek še vedno ostaja in lahko povzroči tesnobo. »Zavedati se moramo tudi, da alkoholična družina znotraj sistema oblikuje neke vloge. Alkoholizem od otroka zahteva določeno vlogo, da uravnoteži družino – lahko je heroj, ki navzven prikazuje družino kot izjemno funkcionalno, ali bolj tolažnik, ki zmeraj želi, da se vsi počutijo dobro. Ko starš začne abstinirati, pa se vloge znotraj družine postavljajo na novo. To je težek in stresen prehod,« poudari Henigsmanova.
»Ko se začnejo terapije, je prvi pogoj, da damo stran alkohol. Ampak to je le začetek poti, veliko družin gre šele po tem narazen, ker je nevzdržno živeti. Tisti, ki je nehal piti, se počuti kot zmagovalec, drugi člani pa so še zmeraj ranjeni. Če se stvari ne razrešijo, imajo druge generacije več možnosti za podobno usodo, čeprav me osebno moti posploševanje. Če otroku sporočamo, da je nagnjen k alkoholizmu, mu s tem jemljemo neko upanje, in zdi se mi zelo neprimerno od stroke in odraslih, da to počnejo. Nihče od nas ne prihaja iz idealne družine in vsi imamo možnost, da stvari naredimo drugače, če imamo seveda podporo,« je dodala Kristovičeva.
Veliko lažje kot nekoč
Danes je poiskati pomoč veliko lažje kot nekoč, saj se o tem tudi več govori. Poudarja pa, da je v javnem zdravstvu te pomoči premalo glede na potrebe. Nasprotno je veliko skupin za samopomoč, ki podpirajo svojce alkoholikov, vendar je ta pomoč še vedno precej omejena na osrednjo Slovenijo. »Zdi se mi strašno nesprejemljivo, da v primeru duševne stiske zelo težko dobiš pomoč. Poznam primer, ko so starši vzeli kredit, da so hčerki omogočili pomoč,« je še dejala.
Pogovor se je sklenil z razmislekom o tem, kako naša družba, ki velja za mokro kulturo, pripomore k temu, da je alkoholizma in drugih odvisnosti toliko. »Menim, da je veliko stvari povezanih z vzgojo. Vzemimo za primer popularne zabave ob polnoletnosti – sprejemljivo je, da se otroci doma napijejo z alkoholom, ki jim ga kupijo starši. Zanima me, ali bi otroku kupili tudi kokain? To je naš zgled, ki ga dajemo,« je sklenila Kristovičeva.
