Veliko Prekmurcev ostane v Ljubljani zaradi možnosti zaposlitve, ki je doma nimajo. Morda sem med njimi tudi jaz, ne vem še čisto točno. Blizu Ljubljane sem se redno zaposlila, v Ljubljani ali okolici pa bi verjetno ostala tudi, če bi imela službo v domačem kraju. Ne glede na to, da imam zelo rada Prekmurje, še posebej pa Goričko, kjer sem rojena, mi Ljubljana ustreza. Vedno se kaj dogaja, s kolesom se lahko pripeljem do vsake ulice, blizu imam morje in hribe, po ulici grem lahko oblečena kakorkoli želim in se ne bo nihče ozrl za mano, ker je različnost tako vsakdanja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Puconski župan pripravil slavnostni sprejem za hokejiste Triglava
Župan občine Puconci Uroš Kamenšek je s podžupanoma Ludvikom Novakom in Brankom Ritlopom v sejni sobi občinske zgradbe slavnostno sprejel igralce predanovskega Triglava, aktualne državne prvake v hokeju na travi in v dvoranskem hokeju.
Ko sem se preselila kot študentka v Ljubljano, je bilo zame neko novo poglavje, namesto v veliki hiši živeti v bloku. Dekletu, vajenemu živeti na vasi, mi je bilo pomembno, da je imelo stanovanje vsaj balkon, kjer lahko uživam na soncu in svežem zraku. Povezanost z naravo je namreč ostala, zelo pomembno je, da živim blizu gozda, kjer po napornem dnevu v službi, najdem svoj mir in se spet povežem s sabo. Po vseh teh letih življenja v Ljubljani, sem se med vikendi vedno vračala domov na Goričko. Sprva vsak vikend, nato pa zaradi službe ali drugih obveznosti vedno manj pogosto. Toda še zmeraj grem domov na vsaj enkrat na mesec. Čeprav je življenje v Ljubljani lepo, pestro in mi prav nič ne manjka, pa življenje na Goričkem teče veliko počasneje. Kamorkoli grem, srečam znane obraze, ljudje vedo veliko eden o drugemu, si pomagajo med sabo, ko je potrebno, velikokrat tudi skregajo, ampak še zmeraj se čuti povezanost ljudi, ki živijo v enem kraju, česar v Ljubljani ni. Tam redko poznaš soseda, ko greš v trgovino, v lokal ali pa zvečer žurat, redko naključno srečaš znanca. Na Goričkem lahko res uživaš v neokrnjeni naravi in miru. Občutek imam, da se Prekmurci teh zakladov, ki jih imamo, premalo zavedamo ali pa moramo iti živet drugam, da jih res začnemo ceniti. Obisk Goričkega je zame kot oddih, ko se res lahko sprostim in najdem svoj mir. Seveda pa imam v Prekmurju svojo družino, sorodnike in prijatelje, ki jih zaradi življenja v Ljubljani vidim veliko premalo. Še zmeraj pa se z veseljem udeležim raznih dogodkov v našem kraju in sem aktivna tudi pri gasilskem društvu. Na srečo so vsaj cestne povezave z Ljubljano danes veliko hitrejše, kot so bile nekoč, in je pot od Ljubljane do Goričkega zaradi tega mala malica. No, razen če potuješ z vlakom, to zna trajati. Živeti v Ljubljani je lepo, toda moja vez s Prekmurjem bo vedno ostala. Mogoče tudi zato, ker je moj partner Prekmurec in povsod gučiva po naše. Večkrat se hecam, da je bilo logično, da si bom izbrala Prekmurca, ker me kdo drug ne bi nič razumel. Prekmurec se rodiš in to zmeraj tudi ostaneš, ne glede na to kje živiš.
