Kljub temu, da sem po končanem študiju Germanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti osnovala kariero v slovenski prestolnici, nikoli nisem pozabila, kje je duša doma, kje se čas ustavi, in kje »kda stoupiš na tikef, vijdiš do Pešte« (ko stopiš na bučo, vidiš do Budimpešte), kot je moja pokojna babica rada zvedavo pripomnila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Imeti Prekmurje za dom, je dar, a včasih tudi prekletstvo. Neštetokrat moram v trebuhu slovenske kure razlagati, zakaj govorimo tako »čuden« dialekt in se držati za glavo ob vprašanjih infrastrukture in razvitosti. Ob odgovorih in zgodbicah, ki jih napletam, se vedno nasmehnem in si rečem »eh nihaj je, ne vejo, ka nan je tü tak fajn, ka nan je fse lipou« (pusti jih, ne vedo kako nam je tukaj lepo, da nam je vse fajn).Navidezen napredek in razvitost za sabo puščajo ogromno brezno in vse manjše veselje ob lepoti, s katero smo obdani. V glavah ljudi se velikokrat godi, kot v pesmi poeta naše ravnice Vlada Kreslina, ki mu rada prisluhnem: »Novo, novejše, najnovejše se nam zažira v glave! Poceni, cenejše, najcenejše, izpodjeda nam noge!”
Vzgojena v sožitju s tradicijo skušam ubežati tem trendom. Vedno se rada sprehodim skozi beltinske njive in gozdne poti. Ob prehitrem tempu, ki ga narekuje slovenska prestolnica, me to pomirja in polni baterije. Z odprtimi očmi in toplino v srcu pogledam na levo, kjer klasje rumeni. Na desni iz pšenice kuka modriš, na začetku njive se ziba mak. Pred mano v daljavi vinogradi, za mano se sliši žuborenje Mure. Zatisnem si oči in čakam, da zaplešejo rojenice, odprem jih in pred mano skoči plašen fazan. To je zame ta neprecenljivi "fajn" in ta čudesen "lipou". Cumprnija pokrajine, ki mi je dala marsikaj, me gnala naprej in izoblikovala.
Naučila me je, da pesem in ples družita narode. Da cimbale, gosli in bajs prinašajo radost. Da ni pomladi brez štorklje in zime brez plašne srnice na širokem polju. Da je povezanost temelj vsake skupnosti in pristnost gradnik odnosov do sočloveka. Da je hrana najboljša v stari jugoslovanski posodi in vino najslajše direkt iz soda. Da je potrebno spoštovani prednike, ki so se zanjo borili in žuljave roke, ki jo še dandanes delajo tako pristno. Da melanholija izžareva ljubezen in ljubezen med vsemi križpotji tega sveta vodi nazaj k tebi, ljubo Prekmurje.
Zame boš vedno vezalje, med širnim svetom in lastno dušo, ki pozna zgolj en dom, ravnico.
