V Splošni knjižnici Ljutomer so pred kratkim gostili ljudskega godca, umetnika, literata in popotnika Danija Rajha iz Spodnje Ščavnice. Večer je potekal v znamenju njegove najnovejše knjige Jaz, varnostnik (skupno jih je napisal že osem), ki opisuje življenje in dogodivščine varnostnika. Knjiga je bila tako kot vse njegove prejšnje izdana v samozaložbi, 24 zgodb pa se lahko bere vsaka zase ali pa jih beremo kot roman. Z Rajhom se je pogovarjala Breda Žunič, ki je v začetku pogovora predstavila avtorjev slog pisanja. Njegovi zapisi so vedno pisani v narečju, iz njih pa vejeta hudomušnost in smeh.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Rajh nikoli ni bil varnostnik, zato je bilo umestno vprašanje, od kod navdih za izbor osrednjega lika v tej prvoosebni zgodbi. »Kot popotniško društvo smo nekoč imeli predavanje v Vetrinjskem dvoru v Mariboru. Tja sem prišel malo prej in srečal kolega, s katerim smo pred 30 leti štopali po Grčiji. Ni me najprej pozdravil, kot je to običajno, ampak mi je kar takoj povedal, da je naredil izpit za varnostnika, takoj zatem pa, da bo mogoče dobil psa. Ta dva stavka sem si zapisal na list papirja in na podlagi njiju je nastala ta knjiga. Ko sem se tisti večer vračal iz Maribora domov, sem se ustavil na vsaki postaji, da sem pisal, in potem nadaljeval do 4. ure zjutraj,« je opisal Rajh, ki sicer piše v svojem slovenskogoriškem narečju, pričujoča knjiga pa je pisana v mariborskem govoru, pri čemer sta mu pomagala tudi jezikoslovca Franci Just in Mihaela Koletnik.
V knjigi lahko beremo o različnih zabavnih prigodah v življenju varnostnika. Začne se z zgodbo, kako so ga poslali na tečaj samoobrambe, da bi se znal braniti, vrnil pa se je ves pretepen. Opisuje tudi, kako je že prvo noč na »šihtu« pri zabojnikih nekaj zaropotalo in je mislil, da so roparji, na koncu pa je bila le shirana mačka. Nepozabna prigoda je tudi krst, ki so mu ga pripravili sodelavci. Nanj so poveznili vrečo in prepričan je bil, da ga ropajo. Pa o prvi plači, ki lahko hitro skopni, če v trgovini v voziček zmečemo vse, kar potrebujemo in česar ne, in še o prvem dopustu na morju, kjer zna biti hudič, če si privoščiš večerjo v dragi restavraciji, potem pa ne najdeš denarnice.
Kot je povedal Rajh, navdih črpa tako iz svojih izkušenj kot prigod prijateljev, v zgodbah pa je skrita tudi marsikatera resnica. Med drugim tista, da starši svojim otrokom kupijo vse, kar si ti zaželijo. Pogosto je to kakšna žival, za katero na koncu skrbijo babice in dedki. Kot recimo legvanček, ki ga kupiš hčerki, potem pa »hčerka zraste v babo, legvanček pa v legvana in se hčerka zanj neha zanimati oziroma ga zamenja za legvana na dveh nogah«. Vsekakor zabavno branje.