Pomurje zaradi zaščitenih semen koruze blizu zeleni puščavi

Po poročanju nemških agrarnih časopisov je civilna pobuda »Nobenih patentov na semena« skupaj s 40 drugimi organizacijami vložila pritožbo pri predsedniku Evropskega patentnega urada Portugalcu Antonu Campinosu. Od Campinosa zahteva, da ustavi vse postopke v zvezi s patentiranjem rastlin in živali, namenjene konvencionalni pridelavi in reji. Dve najmočnejši semenski korporaciji z množičnim patentiranjem semen rastlin Bayer in Syngenta želita monopolizirati kontrolo nad semeni in njihovo prodajo. Evropski patentni urad je konec lanskega leta patentiranje semen razglasil za dopustne in s tem izpodbijal odločitve 38 držav, ki so se leta 2017 odločile za prepoved tovrstnih patentov.

Obvladovanje semenske proizvodnje nevarno za nas

Problematično je, da je Evropski patentni urad v zadnjih letih podelil okrog 200 patentov za semena prehranskih rastlin, ki se pridelujejo na običajen in tradicionalen način, pri njihovem žlahtnenju pa ni bil uporabljen genski inženiring. Po protestih je omenjenih 38 držav razveljavilo patente, pri tem pa sta jih podprla tudi Evropska komisija in parlament. Problematično pa je, da je v primeru patentne zaščite paprike Syngenta po sodni poti v eni od držav dosegla, da je bila razveljavitev patenta nezakonita. Zato zdaj obstaja bojazen, da bodo primer izkoristile korporacije Bayer, Syngenta in BASF in si podredile pridelavo hrane. Gre za prakso, ki jo je uveljavil Monsanto, ki ga je kupil Bayer, celotna zgodba pa je odrinjena na stranski tir. Problem monopolnega obvladovanja semen in s tem nadzora nad celotnim kmetijstvom ni od včeraj. Presenetljivo je, da se z njim ne ukvarjata ne stroka in ne politika. Semena so bila aktualna pred nekaj leti, ko je v Evropi potekala razprava o gensko spremenjenih rastlinah in dovoljenju za njihovo pridelavo znotraj EU. Na koncu je vsaka država članica sama zase sprejela odločitev, ali bo dovolila pridelavo poljščin iz gensko spremenjenih rastlin ali ne. Čeprav je po drugi strani tudi res, da je velik del živinoreje – predvsem prašičereje – odvisen od gensko spremenjenih sort soje, ki prevladuje v državah Južne in Severne Amerike, od koder se je največ uvozi. Danes je topika razprav o kmetijstvu usmerjena v t. i. pametno kmetovanje, pametne vasi in digitalno transformacijo kmetijstva. S tem se ukvarjajo vsi in je bila tudi osrednja tema letošnjega berlinskega Zelenega tedna, ki se je končal v nedeljo.

Ljudje na bombažnih poljih zdaj zbolevajo

Digitalna transformacija posredno pomeni pospeševanje rasti kmetijskega sektorja in izkoriščanja temeljnega resursa zemlje brez vsakršne kontrole. Nekako v senci se odvija druga velika zgodba, o kateri se skoraj ne govori in ni predmet zanimanja stroke in niti ne kmetov. Ti se v sedanji logiki »rasti obsega proizvodnje in produktivnosti« podrejajo semenarskim hišam in njihovi ponudbi semen, brez kritične distance. To pa je lahko izredno nevarno za tako majhne »agrarne in specifične ekonomije«, kot je naša. Za Slovenijo kot majhno in tudi za kmetijstvo specifično državo je monopolizacija obvladovanja semenske proizvodnje s patentno zaščito izredno nevarna. Zgodba z bojem proti patentni zaščiti semen s strani semenskih monopolistov sega v začetek tega desetletja. Leta 2012 je Evropsko sodišče prvič rešilo evropske kmete. Takrat je zavrnilo tožbo francoskega proizvajalca semen Graines Baumax proti združenju Kokopelli. Temelj kmetovanja članov združenja je medsebojno menjavanje avtohtonih semen med pridelovalci. Združenje je v času procesa razpolagalo s semeni 460 rastlin, ki niso bile vpisane v registre in tako niso bile uradno priznane in dovoljene sorte, čeprav je šlo za poznane rastline in semena, ki so bila in so prevladujoča na kmetijah cele generacije. Plodovi teh rastlin se tudi prodajajo. Razlog, zakaj kmetje ali njihova združenja svojih semen niso vpisali v register, je prezapleten, predvsem pa drag postopek. Francoski koncern se je v tožbi skliceval na smernice EU, po katerih morajo biti semena vpisana v register. Sodišče je odločilo, da po njegovem sporna uredba EU kmetom ne prepoveduje, da pridelujejo, kar si želijo, in to iz svojih semen. To je bil udarec ne samo francoskemu proizvajalcu semen, ampak trem velikim koncernom, ki obvladujejo skoraj 70 odstotkov svetovnega tržišča s semeni.
Po tem »neuspehu« so velike korporacije ubrale drugačno pot. Zgledovale so se po osovraženem ameriškem koncernu Monsantu, ki je zdaj v lasti nemškega Bayerja. Ta je začel z zaščito avtohtonih sort bombaža v največjih pridelovalkah bombaža – v Indiji in Burkini Faso. S tem so spravili v popolno odvisnost tamkajšnje kmete od njihovega gensko spremenjenega semena bombaža. Francoska novinarka Marie-Monique Robin je v svojem triletnem raziskovalnem delu, strnjenem v dokumentarnem filmu in knjigi, na primeru glifosata in modificiranega bombaža dokazala zdravstveno ogroženost pridelovalcev in ob tem tudi propadanje kmetov, ki niso mogli pokriti visokih stroškov semena in znatno nižje pridelke od bombaža, kot so ga imeli prej. Monsanto jim je obljubil odpornost bombaža na insekte, kmetje pa so se srečevali s celo vrsto drugih bolezni, ki jih prej niso poznali. Najhuje v njenem odkritju je, da ljudje na teh bombažnih poljih zbolevajo, kar se prej ni dogajalo. Ko je Monsanto osvojil trg z eno gensko spremenjeno kulturo – Mehiko in Paragvaj s koruzo, je po uničenju lokalnih ponudnikov semen začel z množično zaščito avtohtonih sort drugih rastlin. Z omejitvijo dostopa do domačih avtohtonih sort postopoma prevzema kontrolo nad proizvodnjo hrane. To pomeni, da države izgubljajo neodvisnost in s tem posredno več ne bodo sposobne prehraniti same sebe, četudi imajo za to naravne možnosti.

Zaščita intelektualne lastnine ni urejena enotno

Koncerni, ki si ponovno prizadevajo za enotno patentno zaščito semen znotraj EU, so pri določenih komercialno najbolj zanimivih poljščinah že ustvarili monopolno oskrbo, saj semena hibridnih sort, kljub temu da niso gensko spremenjene, niso plodne in je nujna vsakoletna zamenjava semena. Koruza je tipična kultura. Na vsakoletnih »shodih« s pečeno govedino, organiziranih za kmete, se predstavljajo sorte za takšen ali drugačen tip semena. Glede na lansko sušo bodo zdaj, ko se sezona nabave semen približuje, na veliko ponujali sorte, ki ne potrebujejo vlage. Tega, da želijo s svojim pristopom in semeni Pomurje spremeniti v zeleno puščavo, podobno Paragvaju, pa ne bodo povedali. Nemški časopisi so se že leta 2009 razpisali o odločni vstaji nemških kmetov. Ti so takrat od oblasti zahtevali, da takrat še Monsantu prepove patentiranje svoje metode prašičereje. Šlo je za poceni trik, s katerim je poskušala obvladati nemško prašičerejo. Razvila je metodo odkrivanja gena hitre rasti pri svinjah. To bi posredno pomenilo kontrolo nad križanji in selekcijo živali, ki jo opravljajo po naravni poti. Šlo je za prikrit poskus zaščite genske kode svinj. Evropski patentni urad je takrat zaščitil samo metodo odkrivanja gena hitrejši rasti. Nemci so že takrat opozorili, da v primeru spora več ne odloča Evropski patentni urad, ampak sodišča v posameznih državah, na temelju nacionalnih zakonodaj. Problem je, da zaščita intelektualne lastnine znotraj EU ni urejena enotno. In ravno zaradi razsodbe v eni od držav so se veliki koncerni odločili za ponovno patentno zaščito semen.