V Švico so vzeli, kar so lahko, potrebovali pa so še opremo za stanovanje. »Nismo imeli kavča, miz, luči ... Tam so vsa najemniška stanovanja prazna, je pa v Švici odlično, ker obstaja platforma, podobna Bolhi pri nas, a bolj razširjena, kjer lahko dobiš nore kose. Švicarji mečejo iz stanovanj skoraj novo opremo in tako smo na primer dobili čudovito usnjeno sedežno garnituro. Ker zasledujem zero waste način, sem občudovala luči iz papirja, ampak so bile cene bizarne. Za recikliran papir nisem želela odšteti 600 evrov in sem rekla, da bom luči izdelala sama,« pripoveduje. Na spletu si je ogledala nekaj posnetkov izdelave, ročnega dela je vešča in je začela.
Prvi poskusi niso bili najbolj uspešni, ker pa ji ni bilo vseeno, kaj bo dobilo mesto v domu, je ustvarjala naprej. Naposled je dobila maso, ki je bila dovolj konsistentna in primerne teksture, da je končni izdelek obdržal obliko. Svetila je izdelala za lastno stanovanje, potem še za prijatelje, nato pa jih je začela prodajati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Pred enim letom se je z družino priselila nazaj v domovino in si v Lendavi uredila dom, v katerem ima tudi studio za ustvarjanje. Luči, ki jih najdete pod imenom Bettiloom, izdeluje iz recikliranega papirja. Namoči ga v vodo, potem zmelje v kašico, nato pa odcedi. V maso vmeša lepilo, uporablja tistega za tapete in maske, ter pigment v prahu, nato pa maso nanaša na izdelane modele, ki jih prej zaščiti s trakom. Po nanosu ene plasti mase sledi nanos suhega papirja, ki je kot vezivo, da se luči ne povešajo, potem pa doda še eno plast mase. Izdelane luči se morajo nato še posušiti. »Poleti je v redu, ker se izdelki v nekaj dneh posušijo zunaj, pozimi pa uporabljam posebne pečke. Težava pri lučeh je, da se masa dolgo suši, in če so luči notri teden dni, se je v začetkih dogajalo, da se je začela pojavljati plesen. Zato je treba vse skupaj posušiti v treh, štirih dneh,« je opisala in dodala, da s partnerjem razmišljata o izdelavi posebne komore za sušenje. Za izdelavo ene luči porabi približno 200 recikliranih listov in dela po naročilu. »Ne želim imeti množične proizvodnje, ampak uživam ob tem, ko si ob ustvarjanju lahko prižgem podkast, poslušam in ustvarjam. To je moj čas, kjer se spočijem in nahranim,« pravi.
Vnesla tudi barve
Luči izdeluje tudi iz kartona ter embalaže za jajca. V ponudbi je za zdaj pet modelov, v obliki meseca, krožnika, hruške, zvona, na voljo je tudi otroška lučka. Velikosti so različne, najbolj priljubljen pa je model v obliki krožnika. Kmalu bodo sledile še druge oblike, prav tako si želi izdelati linije izdelkov iz različnih materialov. Vse v duhu wabi-sabija, to je v tradicionalni japonski estetiki pogleda na svet, ki je usmerjen na nepopolnosti in minljivosti. Kaszasova svetila prodaja v Švici, v dogovoru je s še nekaj trgovinicami, prevladuje pa spletna prodaja. »Kupci mojih izdelkov so večinoma tujci. Trge imam v Ameriki, Skandinaviji, Avstraliji ... V Sloveniji jih nisem prodala veliko,« realno pove in doda, da iz razloga, ker so izdelki na voljo na tujih prodajnih platformah. Njene stranke so predvsem ljubitelji minimalističnega sloga, bele barve in ročnih del. Izdala je tudi, da boste njene luči lahko občudovali v enem od prostorov, ki se bo v Murski Soboti odprl v prihodnjih tednih, nekaj jih je že v soboškem hotelu Belmur.
Niso pa svetila iz recikliranega papirja edina. Ustvarja tudi iz naravnih komponent, ki dajejo videz betona. S tako imenovanim teracem izdeluje predvsem manjše sestavljene luči, ki so nežnih, pastelnih barv. Ta svetila so namenjena bolj pogumnim posameznikom, ki želijo v dom pripeljati nekaj živahnosti, pravi.
Iris Kaszas je bila ustvarjalna že v preteklosti. Razkrila je, da je pred odhodom v Švico izdelovala lesene spolne pripomočke. Z njimi se je takrat tudi predstavila v Ljubljani na Mesecu oblikovanja, o tem je pisala diplomsko delo ter bila med udeleženkami dogodka 500 podjetnic, največjega srečanja slovenskih podjetnic. »Odzivi so bili takrat izjemni, na Mesecu oblikovanja je bil leseni dildo največja senzacija, ženske so mi govorile, da si upam, starejšim generacijam pa se je to zdelo nepojmljivo. No, jaz te izdelke prodajam še danes,« je sklenila.
