V sodobnem svetu je tako med odraslimi kot otroki in mladostniki vse več povpraševanja po raznih oblikah svetovanja, česar se dobro zaveda tudi Anita Pertoci, diplomirana psihosocialna svetovalka in specializantka kognitivne vedenjske terapije za delo z otroki in mladostniki. V času magistrskega študija je morala opraviti sto osemdeset ur prakse – psihosocialnega svetovanja. »V tem časovnem okviru bi morala obravnave s klienti zaključiti, vendar jih je veliko želelo nadaljevati. Zdel se mi je primeren čas, da ponudim svetovanje v živo in prek spleta,« pove Pertocijeva.
»Veliko je staršev, ki se nimajo kam obrniti po pomoč za otroke, ker so kapacitete znotraj javnega zdravstva prezasedene. Psiholog in/ali pedopsihiater otroka denimo obravnava enkrat na mesec, kar je daleč premalo za akutna stanja, ki se pojavljajo v današnji družbi. Svetovanja, ki jih ponujamo psihosocialni svetovalci, naj bi bila podpora zdravstvenemu sistemu, da bi klienti čim hitreje okrevali ali se naučili bolje shajati s težavami, ki jih imajo. Psihosocialni svetovalci se trudijo ustvariti zaupen in varen prostor, kjer se klient počuti sprejetega in podprtega,« pojasni. Pri obravnavi uporabljajo vedenjsko kognitivno metodo z vsemi modulacijami ter vključujejo tudi druga znanja psihoterapevtskih pristopov. »Naš namen je biti zaupnik, sopotnik in motivator pri uveljavljanju življenjskih sprememb na bolje, zato si zastavimo kratkoročne cilje in klienta usmerjamo proti njim. Če recimo nekdo pride in pove, da želi biti samozavestnejši, mora najprej definirati, kaj to zanj pomeni. Skozi proces svetovanja lahko klienti vidijo svoje težave in reakcije v drugi luči, kar ponuja novo perspektivo. Učijo se drugih načinov razmišljanja in tako spremenijo svoje doživljanje,« pojasni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Prvič, da jim kdo prisluhne in ne obsoja
Prve ure terapije so pogosto namenjene le razbremenilnim pogovorom. »Ogromno ljudi pride do mene in pove, da je to prvič, da so se nekomu sploh zaupali in jih ta ne obsoja,« pove sogovornica. Tako je pri odraslih in mladostnikih, medtem ko se pri otrocih uporabljajo kreativni mediji, kot so risanje, glasba, pripovedovanje zgodb in igre, prek katerih lahko otrok predela čustva, misli in doživljanja. Ker je tudi certificirana strokovnjakinja za terapijo s pomočjo živali, je v preteklosti v terapijo vključevala tudi svojo psičko. »Upam, da bom psičko lahko kmalu spet vključila v delo, ampak nova psička mora še malo zrasti,« pojasni in doda, da lahko pes terapevtu zelo olajša delo.
Najpogostejše stiske, ki jih opaža Pertocijeva, so pri otrocih strahovi. »To niso običajni strahovi, kot je strah pred temo, ampak taki, ki jih ovirajo pri vsakdanjem življenju. Mi smo generacija, s katero se starši niso veliko pogovarjali o čustvih. Oni, ki so se rodili po drugi svetovni vojni, so bili primorani poskrbeti za materialno blaginjo družin, zato so veliko delali in je delo bila vrednota. Danes pa živimo v času, kjer materialne dobrine pri večini niso problem in je naše delo bolj ležerno, kar nam omogoča, da nam ostaja veliko življenjske energije in se lahko posvetimo drugim stvarem. Ampak ker pri vzgoji in v odnosih vseeno uporabljamo avtomatizem, ki smo ga posnemali pri svojih starših, naletimo na težave. Če ne pri sebi, pa pri naših otrocih. Pogosto zato, ker se nismo naučili postaviti zdravih mej okolici, prijateljem, partnerju in otrokom. Za postavljanje zdravih mej se mora človek ceniti, se počutiti vrednega in ljubljenega. Tako pa imamo posledično generacijo mladih, ki so izgoreli, osamljeni, v kroničnem stresu ali kronično utrujeni.
Posledica tega so neobvladljivi izbruhi jeze, impulzivnost, prenajedanje, preobremenjenost z videzom in odvisnosti od prepovedanih substanc ali spleta,« našteje. Med najstniki je veliko paničnih napadov in strahu za prihodnost, k temu po mnenju Pertocijeve veliko doprinese splet, kjer je po njenem mnenju več negativnih kot pozitivnih objav. Tudi šolski sistem je delno odgovoren za anksioznost med mladimi, saj se je sčasoma dvignila zahtevnost pričakovanj do otrok, čeprav se otroški možgani razvijajo enako, kot so se pred sto leti. Pozitivno pa je to, da današnji mladi že veliko več govorijo o svojih čustvih in občutkih, prav tako ni več takšen tabu poiskati pomoč psihosocialnega svetovalca ali terapevta.
Vključiti v vzgojo od malega
Kot poudari, je klient pri svetovanju glavni igralec, svetovalec mu je samo v podporo. »Pri svetovanju damo klientu v bistvu orodja, da si bo znal sam pomagati, ko bo konec svetovalnega procesa. Zato je izredno pomembno, da tisto, kar se nauči pri svetovanju, preizkusi v resničnem življenju in kot raziskovalec opazuje, ali mu sprememba prinaša pozitivno izkušnjo.« Za v prihodnje si želi, da bi že jeseni lahko izpeljala izobraževanje za terapevtske pare, tj. lastnika in njegova psa. S tem bi Prekmurje bilo bogatejše za več šolanih parov, ki bi s svojimi aktivnostmi dvignili kakovost ponudbe v marsikaterem domu ostarelih, zavodu za ljudi s posebnimi potrebami, šolah, vrtcih in drugje. Svoje znanje dela s terapevtskim psom predstavlja na enodnevnih izobraževanjih tudi drugim psihosocialnim svetovalcem iz vse Slovenije. »Sicer pa si želim, da bi se psihosocialno svetovanje in pomoč vključila že v vzgojo majhnih otrok in s tem tudi njihovih staršev. Da se naučijo, kako biti empatičen, kako k nekomu pristopiti, kako spregovoriti o čustvih in kako ravnati v kritičnih situacijah,« sklene.