Poročilo o stanju v kmetijstvu v lanskem letu, ki ga je pripravil Kmetijski inštitut Slovenije in ga je potrdila vlada, podrobno analizira poslovanje kmetijskega sektorja z živilskopredelovalno industrijo v lanskem letu. Poročilo vključuje tudi analizo strukturnih premikov znotraj primarne pridelave in socialno-ekonomskih kazalnikov.
Manj kmetij, a večje
Podatki strukturne analize kažejo nadaljevanje trenda zmanjševanja števila kmetijskih gospodarstev in rast obsega obdelovalnih površin na kmetijo. Po podatkih iz leta 2016 povprečno kmetijsko gospodarstvo obdeluje 6,9 hektarja kmetijskih zemljišč, kar je za četrtino več (1,7 hektarja) kot leta 2000. Posledici sta večja koncentracija in rast deleža kmetijskih gospodarstev, ki obdelujejo več kot 20 hektarjev kmetijskih zemljišč. Te kmetije obdelujejo več kot tretjino vseh kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU). Bistveno bolj kot koncentracija KZU na kmetijo se povečuje koncentracija reje glav velike živine (GVŽ) na kmetijo, saj rastedelež gospodarstev, ki redijo več kot 30 GVŽ. Ta redijo že 40 odstotkov vseh GVŽ, kar je za 16 odstotkov več kot leta 2000. Problematična ostaja starostna struktura lastnikov kmetij, ki dosega 57 let. Močno pa se je v zadnjih 18 letih popravila izobrazbena struktura, saj je imela lani polovica kmetijskih gospodarstev eno od stopenj kmetijske izobrazbe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V graški Magni bo brez službe ostalo 500 ljudi
Avstrijska hčerinska družba ameriškega proizvajalca električnih avtomobilov Fisker je zaradi ustavitve proizvodnje svojega električnega vozila Ocean vložila zahtevek za insolventnost. Vozilo je v Gradcu izdelovala kanadsko-avstrijska multinacionalka Magna, ki ponovnega zagona proizvodnje ne pričakuje, zato bo tam ukinila 500 delovnih mest.
Lani je bilo za kmetijsko pridelavo izrazito neugodno (pozeba in suša). Celoten obseg kmetijske pridelave se je zmanjšal za desetino. Obseg rastlinske pridelave je bil manjši za skoraj 20 odstotkov. Črno sliko kmetijstva popravlja obseg živinoreje, ki dosega dvoodstotno rast. Za lani je značilno, da so bili pridelki skorajda vseh poljščin pod povprečjem, ne samo v primerjavi z letom 2016, ampak z daljšim časovnim obdobjem. Večji so bili le pridelki soje, oljne ogrščice in nekaterih strnih žit (ječmen, oves, rž), in to zaradi večjih zasejanih površin kot leta 2016. Število površin kmetijske zemlje v rabi se je malo povečalo (0,8 odstotka), in to na račun povečanja površin trajnega travinja za 1,1 odstotka. Iz poročila ni jasno razvidno, ali gre za še »aktivno rabo« teh travnikov ali pa so posledica opuščanja kmetovanja in zaraščanja kmetijskih površin.Zanimivo je, da v lanskem letu kmetijstvo dosega večji prirast pri prašičih. Nihanja pri t. i. nekonvencionalnih poljščinah so odvisna od subvencijske politike. Na zasejane površine s sojo je v veliki meri vplivala t. i. beljakovinska komponenta, ki so jo dobili kmetje plačano do lani. Na prirast prašičev pa so vplivale stabilizacija razmer na trgu in ugodne odkupne cene.
Tuji trg priznava našim rejcem bistveno boljše cene, kot bi jih dosegli na domačem trgu.
Realno pa prirast prašičev ni bila tako velika, da bi se povprečna tretjinska samooskrba dvignila na 38 odstotkov. Ugoden »pozitiven premik« je posledica manjše porabe prašičjega in govejega mesa. Proizvodnja mleka in govejega mesa še vedno presega domače potrebe – pri mesu za deset in pri mleku za 34 odstotkov. Presežke imamo tudi pri piščančjem mesu, čeprav se je poraba tega mesa v primerjavi s prejšnjimi leti najbolj povečala.
Odkupne cene višje, položaj kmetij slabši
Na nekoliko boljšo poslovno sliko primarnega sektorja vpliva rast odkupnih cen, ki so bile v povprečju višje za 7,3 odstotka, pri poljščinah pa za nekaj več kot deset odstotkov. To ni samo slovenski trend, ampak so bile cene kmetijskih pridelkov višje v celotni EU. Odkupne cene v velikem delu EU so bile v povprečju višje za deset odstotkov. To pomeni, da naša predelovalna industrija še vedno ni bila pripravljena priznati realnih odkupnih cen in je razliko prelila k sebi.
Rast odkupnih cen ni vplivala na izboljšanje ekonomskega položaja kmetij. Ta se je v primerjavi z letom 2016 poslabšal. Neto dodana vrednost se je zmanjšala za dobro tretjino, faktorski dohodek pa za 15 odstotkov. Cene niso nadomestile izpada pridelka in tudi ne podcenjenosti primarne kmetijske pridelave iz preteklih let. Poročilo tega ne obravnava, vendar je na to treba opozoriti. Podcenjenost kmetijske pridelave je bila nekaj let globalni problem. Po stalnem pritiskanju na zniževanje odkupnih cen žita so se ameriški in evropski kmetje odzvali z zmanjševanjem površin, zasejanih z žiti. Zasejane površine so bile za več kot desetino manjše in to je vplivalo na dvig cen lani, vendar ta slovenskemu predvsem pa pomurskemu kmetijstvu ni pomagal, saj je zaradi neugodnih vremenskih razmer doživelo velik izpad prihodka. Je pa bilo lansko leto sorazmerno ugodno za živilskopredelovalno industrijo, saj je dosegla šestodstotno rast obsega proizvodnje in je končala leto z 81 milijoni evrov čistega dobička. Pri ukrepih kmetijske politike ni bilo bistvenih sprememb razen odprave plačil za beljakovinsko komponento.
Pomursko kmetijstvo najbolj tržno naravnano
Če se naslonimo samo na nekatere statistične podatke, značilne za pomursko regijo, takoj vidimo, da je ta regija ena od najbolj izpostavljenih in tudi najbolj odvisnih od pozitivnih ali negativnih tržnih gibanj. Pomursko kmetijstvo je najbolj tržno naravnano. V povprečju pomursko kmetijsko gospodarstvo obdeluje 8,7 hektarja kmetijskih zemljišč v uporabi – to je za dobro četrtino več od slovenskega povprečja. V tej strukturi je 7,5 hektarja njivskih površin. Pomurska kmetija obdeluje za 1,5 hektarja več površin in 3,2 hektarja več njiv kot v drugi najbolj kmetijski regiji – Podravju. Nekoliko drugačna je slika v živinoreji, kjer Pomurje zaostaja za Podravjem, saj redi le 6,4 GVŽ na hektar, Podravje pa 8,2 GVŽ. Toda prednost Podravja izhaja iz reje perutnine, kjer Podravje dosega 353,3 glave, Pomurje pa le 243,4, medtem to redi 22,5 glave goveje živine, Podravje 19,5, prašičev 24, Podravje pa le 11,7. Za Pomurje je značilna tudi večja koncentracija živinorejske proizvodnje. Poudariti velja, da je v regiji opaziti rahel upad prašičerejske proizvodnje, vendar ta kljub vsemu ne sledi izredno neugodnim in nestabilnim tržnim razmeram. Dodati je treba, da bi bila nihanja tudi pri govedoreji, vendar se panoga tako pri reji krav molznic kot reji goveda za meso rešuje z izvozom. Tuji trg priznava našim rejcem bistveno boljše cene, kot bi jih dosegli na domačem trgu.
Janko Votek
