Mate Kozma (30) je porabski Slovenec, ki trenutno živi in dela na Dunaju. Od maja 2020 je zaposlen pri Evropski rokometni zvezi (EHF) kot vodja dogodkov na oddelku Euro, skoraj vsak petek pa se z vlakom z Dunaja vrača v domač Monošter, kjer je odraščal in kjer živita njegova starša. »Več kot polovico svojega življenja sem zaradi rokometa, kasneje pa študija, službe in potovanj preživel daleč od doma, zato ga vse bolj cenim. Vse, kar ustvarjajo pridne roke mojih staršev in starih staršev, ter naravo, zelenje, okolico neizmerno cenim.« V otroštvu je veliko časa preživel tudi pri porabskih starih starših – babica je z Verice, dedek iz Otkovec – ter pri prababici in pradedku. »Moja mama je bila, ko sem se rodil, še študentka, zato je imela šolske obveznosti, oče pa je bil zaposlen. Tako sem veliko časa preživel v porabskih vasicah ter v naravi in ob živalih.«
Nekdanji perspektivni rokometaš je do 7. razreda obiskoval Osnovno šolo Aranya Janosa v Monoštru, pred začetkom 8. razreda pa se je zaradi igranja rokometa preselil v mesto Veszprem, tam končal zadnji razred osnovne šole, nato pa še športno gimnazijo.
Navdušil ga je oče
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Za rokomet, ki ga spremlja v življenju, ga je navdušil oče. Ko je bil v 3. razredu osnovne šole, ga je začel intenzivneje igrati, s športom pa se je začel ukvarjati že v vrtcu, saj ga je oče vedno vzel s sabo na rokometne treninge. »Leta 2007 smo z monoštrsko rokometno ekipo, ki jo je vodil oče, na državnem prvenstvu med letniki 1994 dosegli drugo mesto. Ko sem bil star trinajst let in sem že kar nekaj let treniral rokomet, so me opazili v klubu iz Veszprema ter me povabili, naj se pridružim mlajšim selekcijam. Odločitev, da se bom pri teh letih preselil in začel še bolj resno trenirati ta šport, je bila ena pomembnejših v mojem življenju.«
Pri svojih trinajstih letih je bil večji in močnejši od večine vrstnikov, tudi zato je na tekmah zlahka dosegal gole. »Razveselil sem se ponujene priložnosti. Zaigrati v klubu s takšno tradicijo je res nekaj posebnega.« V Veszpremu je preživel pet let. Ob obiskovanju pouka je imel še osem do devet treningov na teden, kot pravi, pa je bilo to v športnem smislu najuspešnejše obdobje v njegovem življenju. Z veszpremskim rokometnim klubom, ki velja za najuspešnejšega v državi, je kar sedemkrat postal državni prvak v mlajših selekcijah, trikrat je bil najboljši igralec svojega letnika, bil je tudi član madžarske kadetske reprezentance in z njo igral tudi na tekmah z ekipami iz Slovenije, hkrati pa je igral tudi s člani trenutne madžarske članske reprezentance. Z devetnajstimi leti je začel igrati v FTC-PLER Budimpešta, nato je dve rokometni leti preživel pri klubu iz Gradca, kjer je deloval pod taktirko že preminulega slovenskega trenerja Boštjana Straška. Rokomet sedaj igra le za hobi, saj se je že v času igranja za Veszprem poškodoval. »Strgal sem si dve vezi v levem gležnju in sem moral zaradi tega na operacijo. Poškodba resda ni bila najhujša možna, vendar sem se tudi po nasvetu staršev odločil, da bom opustil profesionalno igranje rokometa.« Po veszpremskem obdobju se je Mate Kozma preselil v Budimpešto, kjer se je vpisal na dodiplomski študij marketinga, podiplomski študij marketinga pa je nadaljeval na Danskem, en semester je preživel tudi na izmenjavi v Kanadi. »V času študija na Danskem sem za hobi igral v 5. in 6. danski ligi, sedaj iz istega razloga igram v 3. madžarski ligi.«
Šestič mu je uspelo
Po koncu študija se je za eno leto preselil v Nemčijo, kjer se je zaposlil, splet srečnih okoliščin pa ga je pripeljal bližje domu. Če v rokometu ni ostal kot profesionalni igralec, pa v tem športu ostaja zaradi zanj idealnega delovnega mesta. »Za službo pri EHF sem se večkrat prijavil, šestič je le uspelo. Med dvesto kandidati so se odločili zame, kar me zelo veseli in je bilo vredno čakati. Zaposlitev zelo cenim in sem hvaležen zanjo, prav tako vlada med zaposlenimi na našem oddelku res pravo prijateljsko vzdušje,« pove.
Kot vodja dogodkov na oddelku Euro je skoraj vse leto zaseden z organizacijo različnih rokometnih tekmovanj. Kot je pojasnil, se hkrati ukvarjajo z več dogodki, posameznega večjega, kot je evropsko prvenstvo, začnejo organizirati tri leta prej, intenzivneje pa v zadnjih 20 do 24 mesecih. »Na oddelku nas je šest zaposlenih, poleg direktorja še preostali, ki se razdelimo v dva sklopa, in sicer infrastruktura in organizacija.«
Kadar ne potekajo rokometna tekmovanja pod okriljem EHF, se tudi njihov delovni dan začne ob 9. in konča ob 17. uri, v času trajanja tovrstnih turnirjev pa so s sodelavci po več tednov nastanjeni v hotelih v različnih državah, daleč od doma. »Kar je precej naporno, vendar bi si vedno znova izbral ta poklic, saj nam ni nikoli dolgčas in naše delo poteka v različnih fazah. Najbolj intenzivno je v zadnjih nekaj mesecih, prav tako med dogodki nismo na počitnicah, čeprav potujemo po različnih koncih sveta. Ko se vse konča, pa je mesec ali dva malce bolj mirno.«
Mate Kozma je doslej že sodeloval pri organizaciji več različnih rokometnih dogodkov, med drugim je bil leta 2020 na ženskem evropskem rokometnem prvenstvu na Norveškem in Danskem, pa na moškem rokometnem prvenstvu leta 2022 na Madžarskem in Slovaškem ter na nedavnem prvenstvu v Nemčiji. »Tu sem odigral pomembno vlogo. Bil sem vodja prizorišča v Mannheimu v skupini B, nato še v Kölnu v prvem delu glavnega dela tekmovanja ter v finalnem delu. Kot vodja prizorišča moraš kontrolirati praktično vse, kar se dogaja v ozadju enega igralnega mesta, nadzorovati moraš celoten proces dela, koordinirati tekme, dogodke z vsemi stranmi, pa tudi z mediji, ogromno je teh zadolžitev.«
Sanje so olimpijske igre
Organizacijsko delo mu je že dalj časa domače, saj z družino že vrsto let v Monoštru pripravljajo mednarodni rokometni turnir, na katerem poleg Madžarov nastopajo tudi Slovenci, Hrvati in Avstrijci. »Seveda to ni primerljivo z evropskim nivojem, vendar moramo prav tako poskrbeti za vse sodelujoče, za vse podrobnosti.«
Rokomet je imel pomembno vlogo tudi pri njegovem učenju slovenščine. V otroštvu ni govoril niti porabsko niti slovensko, saj so doma govorili le madžarsko. Tako se je slovenščino začel samostojno učiti šele leta 2009, k temu pa ga je spodbudilo tudi igranje s porabskimi vrstniki, s katerimi so se čedalje več pogovarjali po slovensko. »Babica in dedek govorita porabsko, vendar jaz nisem odraščal v dvojezičnem okolju. Najprej so mi pri učenju jezika pomagale babičine znanke in prijateljice, kasneje sem se slovenščino učil na zasebnih urah. Večkrat sem se udeležil tudi slovenskega jezikovnega tabora v Ljubljani, opravil sem jezikovni izpit na srednji ravni.« Znanje slovenščine ga je privedlo do tega, da že nekaj let pripravlja prispevke za letopis Porabski koledar, v katerih največkrat poroča o službenih potovanjih in izkušnjah. Rad prebira tudi časopis Porabje ter tako vadi še prekmurščino.
Slovenščino redno uporablja tudi v službi, saj poleg preostalih slovenskih kolegov dela neposredno z Alenko Cuderman, edino žensko olimpijsko prvakinjo v rokometu iz Slovenije. Mate Kozma poleg madžarščine in slovenščine govori še angleško, nemško, srbohrvaško, rusko in špansko, ravno znanje vseh teh jezikov mu odpira številna vrata, tako poslovno kot zasebno. »Zelo rad potujem tudi zasebno, čeprav sem že zaradi službe veliko zdoma. Pri potovanjih mi je znanje jezikov v veliko pomoč. Prosti čas pa najraje preživljam v Monoštru, kjer imamo velik vrt. Staršema z veseljem pomagam. Ker že vrsto let živim v velikih mestih, se vedno znova z veseljem vračam v mir in tišino, v bližino družine in narave. Sicer pa rad tudi berem, igram klavir in za užitek igram rokomet,« pove tridesetletnik, ki se tudi v bližnji prihodnosti vidi v svetu športa. Kot pravi, je trenutna služba zanj idealna, ekipa, s katero dela, je odlična, zato se na delovnem mestu dobro počuti. »Vsaj v prihodnjih nekaj letih ne razmišljam o tem, da bi zamenjal službo. So pa moje sanje poslovno sodelovati na olimpijskih igrah. Bomo videli, kako bo, vsekakor pa ne želim več živeti tako daleč, da se ne bi mogel ob koncih tedna vračati v rodni kraj.«