Porabski jolly joker

Običajno je tako, če ti nekdo ponudi lepo besedo, si zadovoljen in vesel. Ko ti prvi človek matične domovine izroči veliko priznanje, si počaščen. Pravzaprav se niti ne zavedaš, kaj se je zgodilo,« je le nekaj trenutkov po tistem, ko je skupaj z ženo Marijo in sinom Dušanom prejel slovensko državno odlikovanje, dejal Francek Mukič in nadaljeval: »To, da smo medaljo za zasluge dobili družinsko, je nekaj posebnega in tudi simbolično lepega. Če bi matematično gledali na to, bi rekli, da ima vsak po eno tretjino odlikovanja, ampak ni tako, prav obratno. Tu se ceni ta družinska tradicija. Vemo, da v Porabju otroci vse manj govorijo slovensko. Če midva z Marijo nisva naredila nič drugega, sva sina vzgojila, da ne pretiravam, v pravega Slovenca …« (tukaj mu vskočim v besedo) In poudariti je treba, da ne v Porabju, ampak v Sombotelu! »Da, v madžarskem morju, kjer so sami Madžari. Borila sva se z jaslicami, vrtcem in šolo. Konec tedna sva ga prevzgojila v Slovenca, naslednji petek je domov spet prišel mali Madžar. Bilo je res zanimivo, pa tudi naporno, ta boj, ta simbolični boj med madžarskim okoljem in domom,« je še poudaril 67-letni porabski Slovenec.
V vašem domu je v letih, ko je vajin sin odraščal, bolj odmevala knjižna slovenščina kot porabsko narečje. Zakaj sta se z Marijo odločila za tak korak?
»Nobeno narečje ni na tako visokem nivoju kot neki knjižni standard, saj nima tako bogatega besednega zaklada. Z znanjem knjižnega jezika, smo rekli, bo lahko bral knjige, gledal filme in tako naprej, narečje pa ga bomo naučili pozneje. In tako je tudi bilo. Ker je imel v Ljubljani sostanovalca iz Murske Sobote, pravzaprav govori zdaj pol po prekmursko in pol po porabsko.«

Vse tri je zaznamovalo tudi to, da ste študirali v Ljubljani.
»Tako je. Dejstvo je, da se jezika najbolje naučiš v okolju, kjer ga govorijo. To je prvi vidik, drugi pa je ta, da na ta način spoznaš veliko prijateljev. Velikokrat nas sprašujejo, katera je naša domovina. Naša je pač Madžarska, ker smo tu rojeni. Porabski Slovenci skozi zgodovino nikoli nismo bili del slovenskega nacionalnega telesa. Na ta način, da smo nekaj časa živeli v Sloveniji, smo se z njo tudi bolje povezali. Ko te v matični domovini pohvalijo, so to posebni impulzi, ki ti pomagajo in te spodbujajo pri tvojem delu.«
V obrazložitvi je bilo povedano, da ste člani vaše družine s svojim dolgoletnim in vztrajnim delovanjem ter raziskovanjem slovenske kulture in kulturne dediščine v Porabju postali nepogrešljivi na strokovnem področju in v javnem življenju Slovencev na Madžarskem. Dejstvo je, da svoje slovenstvo živite 24, če ne še kakšno uro več na dan.
»Naše udejstvovanje je odvisno od tega, kaj je v tistem trenutku najbolj potrebno. Ker so bili Slovenci v Sombotelu razkropljeni, smo ustanovili slovensko društvo. Tisti, ki smo poznali porabske pesmi, smo jih peli in igrali. Mnogo je bilo takih, ki besedila niso poznali, zato smo začeli zbirati besedila in melodije ljudskih pesmi ter jih izdali v dveh pesmaricah. Zdaj je v pripravi še tretja. Ustanovili smo tudi pevski zbor Sombotelske spominčice. Delamo tisto, kar je najbolj potrebno, smo kot nekakšen jolly joker (igralna karta, ki lahko zamenja katero koli drugo karto, op. avt.).«

/ »Vemo, da v Porabju otroci vse manj govorijo slovensko. Če midva z Marijo nisva naredila nič drugega, sva sina vzgojila, da ne pretiravam, v pravega Slovenca.«

Ko sta se leta 1978 z Marijo po končanem študiju vrnila na Madžarsko, je bila vajina želja, da svoje znanje prenašata na mlado generacijo. Zakaj se to ni zgodilo?
»Kot profesor slovenskega jezika sem menil, da lahko največ dobrega naredim na šolskem področju, saj so že takrat, pred več kot 40 leti, mladi v Porabju imeli težave z učenjem materinščine. Toda odgovorni na šolskem ministrstvu so imeli z menoj drugačne načrte. Najprej so mi ponujali delo referenta v monoštrskem kulturnem domu. Odvrnil sem jim, da je potem škoda, da sem šel študirat v Ljubljano. Ker sem vztrajal, sem sicer prišel na gornjeseniško osnovno šolo, a je šef za šolstvo v Körmendu želel, da najprej nadaljujem študij na Madžarskem, za profesorja biologije in zemljepisa. Tega nisem želel. In ko sem videl, da se ne bomo mogli dogovoriti, naju je z Marijo pot odpeljala v Sombotel, saj so rekli, da me pri časopisu Vas népe tako ali tako že čaka delo novinarja. Žena, ki je bila nekaj časa celo brezposelna, pa je, preden je dobila delo kot etnologinja v Muzeju Savaria, delala v županijski knjižnici.«
Časopis ste po letu dni zapustili, saj ste odšli na služenje vojaškega roka. Takrat ste dobili zanimivo ponudbo Radia Györ, s katerim je takrat že honorarno sodelovala vaša soproga.
»Večkrat so me vabili, da pridem k njim, toda vztrajno sem jih zavračal. Iz Budimpešte so potem na pogovor, ki je bil v neki gostilni v Sombotelu, poslali človeka, ki je bil odgovoren za vse narodnostne radijske oddaje na Madžarskem, z njim je prišel še drugi človek partije v Železni županiji in še nekaj drugih. Še naprej sem jih zavračal, potem pa me je prepričal voznik Radia Györ, ki me je peljal nazaj v kasarno. Rekel mi je, da bom imel večji ugled, saj bom delal za medij, ki spremlja pet županij, časopis pa je samo za eno županijo. Vrsto let smo se potem šalili, da me noben partijski šef ni mogel prepričati, prepričal pa me je voznik.«

Potem ko je leta 2000 v Monoštru zaživela edina slovenska radijska postaja na Madžarskem, je bilo pravzaprav samoumevno, da postanete njen direktor in glavni urednik. S kakšnimi občutki ste prevzeli to nalogo?
»Najprej moram povedati, da sem se še enkrat vrnil k časopisu Vas népe, kjer sem bil nekaj časa tudi urednik. Takrat je imel dnevnik še 70 tisoč izvodov naklade na dan. Poleg tega sva z Marijo kot zunanja sodelavca še naprej pripravljala slovenske oddaje na Radiu Györ. Ko sta se pri meni oglasila Jože Hirnök in Martin Ropoš, češ da naj prevzamem vodenje Radia Monošter, nisem veliko razmišljal, saj sem vedel, da bom tu lahko najbolj koristen. Bil je izziv, saj sem na tem področju lahko največ naredil za našo skupnost, za porabske Slovence. Ni bilo enostavno, pa tudi danes ni. Francoski predsednik Charles de Gaulle je dejal, da so pokopališča polna nenadomestljivih ljudi. Sam ne mislim, da sem nepogrešljiv, ampak stvari se lahko pri radiu hitro porušijo, saj so na trhlih nogah. Zato vztrajam, in to kljub temu da sem že štiri leta v pokoju.«
Pri teh težavah najbrž ne mislite toliko na finance kot na druge stvari. Vemo, da je Orbanova vlada v svetu deležna številnih kritik. Toda dejstvo je, da narodnostim na Madžarskem še nobena vlada doslej ni zagotavljala toliko denarja kot ga njegova.
»Glavni problemi res niso finančni, čeprav je res, da imamo s sistemskim financiranjem zagotovljeno dve tretjini sredstev, tretjino pa dobimo ob pomoči različnih razpisov. Glavni problem je kadrovski, saj nimamo več ljudi, ki bi obvladali porabsko narečje. Problem je tudi, da Porabci izumiramo. Najbolj aktivna skupina, upokojenci, počasi odhajajo. Spremenila se je, in to na slabše, tudi mentaliteta. Res je, da nas imajo nekateri poslušalci zelo radi, so pa tudi takšni, ki jih naše delo sploh ne zanima. Čeprav govorijo porabsko, se ne želijo pogovarjati z nami.«

/ »Če bi bil jaz učitelj, bi moji učenci prav gotovo znali povedati kaj po slovensko. Če se v eni uri naučiš samo pet besed, kar ni veliko, in to pomnožiš z urami, dnevi in leti, je to takšna količina besed, kot je v svojih delih ni uporabljal niti Mor Jokai, ki je bil v 19. stoletju največji in najbolj plodoviti madžarski pisatelj.«

Bi bilo danes v Porabju kaj drugače, če bi po končanem študiju postali učitelj na eni od porabskih šol? Bi šolarji, ki imajo zdaj vsak dan eno uro slovenščine, po osmih letih znali povedati vsaj tri stavke v slovenskem jeziku?
»Če bi bil jaz učitelj, bi moji učenci prav gotovo znali povedati kaj po slovensko. Če se v eni uri naučiš samo pet besed, kar ni veliko, in to pomnožiš z urami, dnevi in leti, je to takšna količina besed, kot je v svojih delih ni uporabljal niti Mor Jokai, ki je bil v 19. stoletju največji in najbolj plodoviti madžarski pisatelj.«
Ste avtor osmih knjig. To niso samo slovarji in učbeniki, med njimi sta tudi dva romana, ki sta izšla tako v slovenskem knjižnem jeziku kot porabskem narečju. Črnošolec opisuje dogajanje v Porabju v času informbiroja, Strgane korenine pa govorijo o deportacijah porabskih Slovencev v Hortobagy. Oba romana sta pomembna tako z jezikovne plati kot tudi zato, ker govorita o tem, kaj se je v Porabju dogajalo v burnih letih po 2. svetovni vojni.
»Kot novinar sem se pogovarjal z veliko ljudmi. Povedali so mi marsikaj zanimivega, čeprav so bili včasih pri tem tudi površni. Rakosijeva propaganda je delovala in tako so bili incidenti na meji velikokrat predstavljeni tako, da je za vse kriv Tito, ki želi napasti Madžarsko, kar seveda ni bilo res. Bila je neka psihoza, ki jo v Evropi glede prebežnikov čutimo tudi danes. Moja želja je bila, da zberem podatke in da ljudje tudi kaj izvejo o svoji zgodovini, o svojem slovenstvu, pa tudi to, da ne smejo imeti občutka manjvrednosti. Sam stalno nosim, in to zanalašč, črn klobuk, zato vsi mislijo, da sem Žid. Radoveden sem, kdaj mi bo kdo kaj rekel, saj se krepi antisemitizem. Če so proti Židom, nekateri tudi proti Romom, je naslednji korak morda, da bomo tudi mi, porabski Slovenci, spet smrdljivi Vendi.«