V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so predstavili knjižno delo Jezoš, tovariš moj: mali katoliški molitvenik za lüdstvo med Müjrof pa Rabof. Nastal je na pobudo Akoša Antona Dončca, slovenista iz Porabja, ki se posveča prekmurščini, zgodovini in kulturi Prekmurja in Porabja, sestavil pa ga je skupaj z Vinkom Škafarjem in Brankom Pintaričem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Zamisel o molitveniku je nastala leta 2020, za izdajo so morali najprej dobiti imprimatur, dovoljenje cerkvenega predstojništva za natis verskega, cerkvenega spisa. V času priprave je umrl pomožni škof Jožef Smej, zato so molitvenik posvetili prav njemu. Pri pripravi je sodelovalo veliko ljudi, glavni teološki svetovalec Škafar je izbral sodobne molitve in se domislil tudi naslova molitvenika. »Jezuš je moj prijatelj in tovariš,« so bile besede Francesca Besucca, učenca Janeza Boska, ob tem je Dončec na vprašanje nekaterih, zakaj so izbrali tak naslov, odgovoril še, da je beseda tovariš del izrazoslovja v Katoliški cerkvi. V molitvenik so vključili tudi nekaj ljudskih molitev, na primer Odimo spat, Boga zvat, objavili so še prekmursko različico znane molitvice Angel božji, varuh moj. V molitveniku ima posebno mesto katoliški obred svete maše, ki ga je v starejši knjižni prekmurščini zapisal Janoš Kühar, avtorji molitvenika pa so ga prenesli v sodobni jezik.
Nadomestili zastarele besede
Pri pripravi molitvenika so avtorji želeli, da bo jezik primeren za današnje govorce in današnji katoliški nauk. Zaradi Ciril-Metodove tradicije so poskušali iz stare prekmurščine ohraniti tisto, kar je bilo možno in tudi vredno ohraniti, da bi bil jezik čist in privlačen. Po zgledu Evgena Balažica, ki je nedavno skušal posodobiti Küzmičev Nouvi zakon, so ohranili poimenovanji Jezuš Kristuš in Ivan Krstitel ter ohranili v današnjem ljudskem jeziku ohranjene verske izraze, npr. gorstanenje ali osebni imeni Janoš in Judaš. S pomočjo vzhodne štajerščine (pravzaprav Plohlovega, Dajnkovega, Šerfovega in Kremplovega jezika) so lahko nadomestili zastarele besede z drugimi izrazi, ki so bolj sodobni in še zrcalijo značilnosti prekmurščine. To so npr. včlovečenje (namesto telovlenja), Stvarnik (namesto Stvoriteo), Zveličar (namesto samostalnika Zveličiteo), Trojica (namesto Trojstva) idr. Ti izrazi se pojavijo v prekmurskih katoliških knjigah že v drugi polovici 19. stoletja po zaslugi Jožefa Borovnjaka, ki je spremljal kulturno življenje Slovencev onstran Mure in prevzel te besede od štajerskih duhovnikov v svoj molitvenik Szveti Angel Csuvar iz leta 1875. Očenaš so ohranili v izvirni obliki, ki se začne Oča naš, na željo Jožefa Smeja, ker je ta oblika še najbolj podobna staroslovanski različici.
Molitvenik ima kar nekaj barvnih slik prekmurskih verskih znamenj, ki so jih prispevali Barbara Nagy, Lojze Kozar, Erazem Pintarič, Vinko Škafar, Robi Jureš, Sebastijan Gide, Zoran Car, Mojca Kukovec in György Papp. Format molitvenika je majhen in praktičen, ima več kot 120 strani, zaradi pomanjkanja gradiva in predvsem časa pa niso pripravili pesmarice.
»Kljub številnim raziskavam in razpravam mnogi še vedno napačno mislijo, da je prekmurščina samo protestantski jezik ali narečje s skromnim besediščem. V resnici je prekmurska književnost funkcionalno raznovrstna in bogata, zato je presegla ozke narečne ali verske okvire. Poleg tega so protestantski Prekmurci, ki so nekoč položili temelje prekmurski književnosti, v drugi polovici 19. stoletja prenehali ustvarjati književna dela. V tem času so katoličani nadaljevali literarno ustvarjanje, zato je njihova književnost dosti obširnejša,« je povedal Akoš Anton Dončec.