Branka, ki se je dekliško pisala Trinkaus, je od Benedikta. Delala je kot šivilja v lenarškem Preventu in si ustvarila družino, njen sin Žak bo vsak čas star štirinajst let: »Osem let sem delala v Lenartu, nato sva se s partnerjem razšla, jaz pa sem vzela v najem gostilno.« Tako je Branka prišla v Prekmurje, gostilna, ki jo je najela za pet let, je bil Lovski dom na Cankovi. »Ob tem ko sem imela gostilno, sem si našla še službo v Avstriji – delala sem kot sobarica. Sicer nisem znala niti besede nemško – v šoli pri Benediktu smo imeli le angleščino in takrat še ni bilo izbirnih predmetov –, a sem poskusila. Sicer v tej službi ni bilo mogoče zdržati, 13 mesecev sem delala kot sobarica, potem sem odšla. Se mi je pa kmalu po tem nasmehnila sreča – dobila sem službo v tovarni v avstrijski Radgoni.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Usodna veselica
Kupila je hišo v Gederovcih, gostilne ni imela več v najemu, je pa – poleg stalne službe v tovarni – kot natakarica hodila pomagat ob koncih tedna tudi v gostilno Mega Bar v Večeslavcih. »Nikoli nisem šla nikamor, na kakšne zabave ali kaj podobnega, pa je šef gostilne enkrat rekel, da bomo šli nekam na veselico.«
Ta veselica je bila za Branko usodna: »Tam sva se z bodočim možem Pepijem prvič videla, ampak samo videla. Niti besede nisva spregovorila; se je pa Pepi čez teden dni kar naenkrat pojavil v Mega Baru. Koga je vprašal, kje delam, ne vem, a – začel je prihajati. Jaz ga sicer nisem nič razumela, nič. Kot sem rekla, se nisem nikoli učila nemško, v tovarni, kjer delam, pa mi praktično ni treba govoriti nemško, saj tam dela dvanajst Slovencev. Edino, kar sem znala povedati po nemško, je bilo 'malo pivo' in 'kava' (smeh), drugega nisem razumela. On je pa kar hodil, dolgo. Vedno sem govorila, da bom ostala sama, nič mi namreč ni manjkalo. Pepi pa je kar prihajal, in ker nisem obvaldala jezika, so mi vsi drugi pomagali odgovarjati na njegova sporočila. Vabil me je na kavo, pa sem rekla, dobro, greva enkrat. Šla sva prvič, pa drugič; potem pa mi je bilo že nerodno drugim kazati sporočila in vse, kar mi je pisal (smeh). Nato se je najino komuniciranje preselilo na računalnik – tam sva si pisala, jaz pa sem si sproti prevajala, če česa nisem razumela. Včasih sem na vrtu kaj delala, Pepi mi je poslal sms, in ker nisem razumela, sem spustila motiko in si šla na računalnik prevest, ker me je zanimalo, kaj piše (smeh). Tako sem se učila ne le govoriti, ampak tudi pisati. Po enem letu me je šef v tovarni vprašal, kje sem opravila tečaj. Jaz pa: 'Kak tečaj?' Odgovoril je: 'Branka, prej nisi nič govorila, zdaj pa znaš skoraj vse.' Primorana sem bila, je pa bilo zelo, zelo težko.«
»Oba voziva motorno kolo in oba sva lovca«
Pepi Hödl, ki ima prav tako otroke, tri iz prve zveze, živi v kraju Sankt Anna am Aigen, na avstrijskem Štajerskem, streljaj čez slovensko-avstrijsko mejo. Sankt Anna ni daleč od Gederovec, malo več kot 20 kilometrov, pravi Branka: »Dolgo, res dolgo sva hodila samo na kavo. Ne vem, kaj me je pritegnilo na njem, mislim pa, da to, da ima tako rad otroke. Zanje naredi vse, res je dober oče. Z njim je bilo tudi povsem drugače kot v prejšnji zvezi – skratka, ujela sva se. Poleg tega sva ugotovila, da imava skupne hobije – recimo oba voziva motorno kolo in oba sva lovca; ogromno naju druži.« Drugače ima Pepi kmetijo, izključno poljedelsko: 22 hektarjev bezga – lani, ko je bilo slabo leto, je recimo nabral več kot 100 ton bezga. A ne cvetov, ampak bezgovih plodov, ki jih uporabijo za barvilo. Pepi obdeluje tudi štiri hektarje vinograda, Branka mu gre vsak dan po službi pomagat na kmetijo: »Zdaj me uči voziti traktor (smeh); vse mi pokaže, jaz pa se vsega naučim.«
Storil je enako kot dedek
Branka in Pepi sta se poročila, kar je bilo presenečenje za vse, ne le za njegovo družino, ampak tudi zanjo: »Sploh v Pepijevi družini nihče ni mogel verjeti, da se bo poročil. Prej je imel partnerico in tri otroke, ona se je želela poročiti, on pa ne. Tudi, ko sva se midva spoznala, je rekel, da se ne bo nikoli poročil, jaz pa sem bila enakega mnenja. Nimam več 20 let, da bi imela to željo, a se je potem očitno premislil (smeh). Zanimivo pa je, da se je tudi Pepijev dedek poročil komaj pri svojih 47 letih, tako kot Pepi in – tako kot Pepi – z deset let mlajšo.« Branka in Pepi – ki se zdaj oba pišeta Hödl – sta se poročila v kapeli na Pleschu, tam blizu je doma tudi Pepijeva mama in Branka se je tam pogosto sprehajala; razgled je res krasen, pa tudi kapela. »Lani za rojstni dan mi je Pepi rekel, da greva malo na sprehod. Takrat je prvič z menoj vstopil v kapelo in me prosil za roko. Odgovorila sem: 'Saj to ni res' (smeh).«Branka in Pepi sta se civilno poročila teden dni pred cerkveno poroko, v Sankt Anni. Cerkveno pa sta se torej poročila v kapelici na Pleschu. Prej so se svatje – bilo jih je 130 – sešli na mejnem prehodu Kramarovci, kjer so imeli šotor s pogostitvijo. Po poroki v kapelici pa so se zabavali še v Korovcih Pri Zlatki.