V medijski hiši Vestnik v avgustu in septembru pripravljamo intervjuje z vsakim pomurskim poslancem, članom Kluba pomurskih poslancev. Intervjuji so nekoliko drugačni, saj potekajo ob sproščenem kosilu v eni od pomurskih gostiln, v občinah, ki so poslancem blizu. Po Jožefu Horvatu, Tinetu Novaku, Sari Žibrat in Darku Krajncu smo se tokrat sestali z Vero Granfol, ki prihaja iz vrst Gibanja Svoboda in je bila izvoljena za poslanko v gornjeradgonskem volilnem okraju. Z njo smo se pogovarjali v prijetnem okolju priznane tradicionalne gostilne Mencinger v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Pred izvolitvijo, mimogrede, če se ne motim, ste dobili v absolutnem številu in tudi v deležu največ glasov od vseh trenutnih poslanskih kolegov iz Pomurja, ste nekaj političnih izkušenj že imeli. Predvsem na lokalni ravni.
»Drži, nekaj predhodnih izkušenj sem imela, saj sem bila v mandatu 2014–2018 občinska svetnica v Gornji Radgoni. Tako svetniki kot poslanci si prizadevajo, da bi ljudje boljše živeli. Na lokalnem nivoju je poudarek na manjši skupnosti, na državnem pa se zastopajo interesi vseh Slovencev. Oba sistema morata biti povezana in delati v sozvočju. Naš volilni okraj je z mano po desetih letih suše ponovno pridobil poslanca oziroma poslanko. Tudi Gornja Radgona ima županjo, kar pomeni, da ženske aktivno vstopamo v politiko, in tako je tudi prav.«
Vaš krst v državnem zboru je bil precej vroč. Ste danes v Klubu pomurskih poslancev enotni glede na uvodne razprtije?
»Sprejem novih obrazov v parlamentu je bil neprijazen. Poteze opozicije, ki rada pravi, da je konstruktivna, so bile vse prej kot to, zato smo se koalicijski poslanci soglasno odločili, da izstopimo iz kluba. Naše nadaljnje sodelovanje je bilo vprašljivo, a razmere so se vendarle umirile in nam je uspelo vzpostaviti normalno stanje. Vsem nam je namreč v interesu, da prenašamo na državno raven problematiko Pomurja. Klub pomurskih poslancev sedaj deluje, vložili smo dve pobudi, prva je vezana na geotermalno energijo, druga pa na vzpostavitev Pomurskega arhiva.«
Glede na vašo dolgoletno kariero v šolstvu vam je verjetno to področje še najbližje.
»Drži. V začetku, ko so se delili odbori, sem izrazila željo po članstvu v odboru za šolstvo, a ne boste verjeli, sprva sploh nisem pristala tam ...«
Zdaj pa ste članica tega odbora.
»Tako je. Prioriteta mojega življenja je bila zmeraj šolstvo. Sem tudi v odboru za zdravstvo, kjer sem celo podpredsednica. Na področju zdravstva zelo veliko delamo, zato sem kolegu odstopila odbor za kulturo, delujem pa še v komisiji za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsa ta področja so po svoje zanimiva in pomembna, a šolstvo je vendarle tisto moje domače področje.«
Javnost najbolj zanima situacija v zdravstvu, ki je z naskokom ena večjih problematik v državi. Kaj se dogaja z napovedano reformo, sploh zdaj po odstopu ministra in v luči poplav?
»Aktivnosti na področju reševanja zdravstva nemoteno tečejo kljub drugim dogodkom in ne glede na odstop ministra. Žal so se poti med nekdanjim ministrom Loredanom in predsednikom vlade razšle zaradi skrhanega zaupanja, ampak cilji na področju zdravstva so jasno zastavljeni in dela se naprej. Odstop ministra je preteklost.«
Eden od večjih premikov je bila ukinitev oziroma preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Videti je bilo, da je ta predlog prišel na dan nekako na horuk.
»Ne, ni se zgodilo na horuk. Že dvajset let in več so si prejšnji ministri prizadevali, da bi prišlo do preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, a nobenemu iz takšnih ali drugačnih razlogov in interesov ni uspelo. Nam je. To je tak vmesni korak na poti do obsežnih finančnih reform na področju javnega zdravstva. Vsi bomo prej ali slej potrebovali zdravstvene storitve in za to je treba vplačevati v zdravstveno blagajno, prav pa je, da je sistem vplačil pošten in pravičen. Želimo si, da zdravstvo postane transparentno in zares učinkovito, a ta pot je precej trnova. Zdravstvena reforma ne glede na poplavne katastrofe ostaja prioriteta.«
Kaj pa šolska reforma?
»Kar se tiče šolske reforme oziroma bolje rečeno sprememb na področju šolstva, se je oblikovala delovna skupina, ki se ukvarja s tem. Res je, da je nekaj članov iz nje izstopilo, a ugoditi vsem je nemogoče. Šolstvo je v vsaki družbi ključni nosilec razvoja in uspeha, sprememb na področju šolstva pa že leta in leta ni bilo. Zdaj se dogajajo. Omenila bi nacionalno preverjanje znanja, ki se bo premaknilo tudi na konec prve triade, da se bo videlo, kakšen je primerjalni uspeh naših učencev, potem uvedbo prvega tujega jezika že v prvem razredu in drugega v zadnji triadi. Tu so še spremembe na področju razširjenega programa, iz katerega se bo izločilo podaljšano bivanje. Večji poudarek bo namreč na gibalnih aktivnostih učencev. Vidimo, kaj se dogaja na tem področju, to je bilo problematično še posebej v času korone, naši otroci se premalo gibljejo. Upam si celo trditi, da naša celotna družba postaja gibalno toga. Vedno več je problemov tudi z debelostjo, kar potem obremenjuje naš zdravstveni sistem. Skratka gibanje in zdravje bi bila potem en sklop v tem razširjenem programu, drugi kulturna tradicija in tretji sklop vsebine o življenju in delu šole. Dopolnilni pouk bi postal del obveznega programa. Ravno tako je vse več šolanja na domu in pripraviti je treba neke nove standarde na tem področju. Kot marsikje drugje pa je tudi v šolstvu problem s kadrom, trenutno naj bi primanjkovalo celo več kot 4000 učiteljev. Dejstvo je, da je populacija učiteljev vse starejša in se krči, ni pa motivacije za delo v šolstvu. Sicer smo spremenili sistem napredovanj, s čimer so se plače povečale, a vprašanje, če dovolj, da bo to dovoljšna motivacija mladim za delo v šolstvu. Ob tem se bodo lahko zaposlovali tudi izobraženci, ki niso pedagoške smeri in bodo opravili andragoške izpite. Bomo videli, kako in v katero smer se bodo stvari premikale. Kadrovska problematika pa je še pri svetovalnih delavcih, ki jih ravno tako veliko primanjkuje. Vedno več je tudi duševnih stisk. Zdaj so prišle še vremenske ujme in predstavljajte si, kakšno stisko so doživljali otroci v družinah, ki so bežale iz hiš pred hudourniškimi rekami. Dejstvo je, da se od učiteljev izjemno veliko pričakuje. Govorimo o vzgoji in izobraževanju, vsak učitelj tudi vzgaja, čeprav marsikdo trdi nasprotno. Z gotovostjo lahko potrdim, da učitelji res veliko delajo. Težave so, in to na vseh področjih. Jasno je, da jih skušamo sproti in čim hitreje odpravljati, ampak nobena stvar ne gre čez noč.«
Na področju bralne pismenosti se rezultati ravno tako slabšajo.
»Drži. To se kaže že nekaj časa. Ko pridejo učenci v 6. razred, nekako prenehajo tekmovati za bralno značko. Zanimivo je tudi, da prihajajo s precej slabimi bralnimi sposobnostmi na predmetno stopnjo. Branje je pri nas precej problematično. Koliko naši otroci sploh berejo knjige? Še največ berejo podnapise. Največ vsebin v slovenščini se bere v podnapisih.«
Je digitalizacija pomembna tudi na področju šolstva?
»Absolutno. Treba je iti v korak s časom, četudi radi rečemo, naj odložijo tehnologijo in gredo ven, v naravo. Tega se več ne da, poti nazaj več ni. Digitalizacija je nujna, tako kot v zdravstvu tudi v šolstvu.«
Dotakniva se še problematike financiranja vrtcev. Občine si želijo, da to breme nase prevzame država.
»Močno dvomim, da bi si občine želele vrtce prepustiti državi. Problem se je pojavil sedaj, ko so se začeli dvigi cen vrtcev, a tu moram povedati, da je država zaradi inflacije povečala otroške dodatke, povečale so se subvencije v dohodkovnih razredih in tudi povprečnine. Vrtce plačujejo starši, občine in država – maksimum, ki ga plačajo starši, pa je 77 odstotkov, nihče ne plača več od tega in država ima že sedaj precej stroškov z vrtci. Tudi drugi in tretji otrok, če hkrati obiskujejo vrtec, imata med drugim brezplačen vrtec na račun države. Omeniti velja, da je pristojno ministrstvo na tem področju naročilo dve študiji. Prva bo raziskala možnost, da bi otroci, ki so tik pred vstopom v šolo, morda imeli vrtec brezplačen, druga študija pa bo preverila to možnost tudi za vse druge otroke. Pod črto vseeno menim, da so vrtci pri nas, v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v Evropi, še precej ugodni in je sistem dobro urejen.«
V zadnjem času je bilo nekaj govora o problematiki pomanjkanja slovenščine na iphonih in na pretočnih platformah, kot je Netflix. Kako bi sploh tujo korporacijo prisilili v uporabo slovenskega jezika?
»To je težava, saj številne tovrstne multinacionalke še zmeraj nimajo vsebin v slovenščini, med drugim Apple, Disney in Netflix. Mi smo o tem razpravljali v odboru za kulturo in jasno izrazili nezadovoljstvo, kajti, kot sem prej omenila, Slovenci najbolj beremo ravno podnapise. Z vidika učenja tujih jezikov je sicer to dobro, ampak mi moramo braniti slovenščino, jaz kot slovenistka pa sem glede tega še toliko bolj občutljiva. Naredili bomo vse, da se na tem področju nekaj spremeni. Kruto je, da so Američani tisti, ki odločajo o slovenščini. Glede tega smo v navezi tudi z Evropsko unijo, ker ima tu še več moči, in prav je, da se vsi jeziki enakovredno obravnavajo. Izgovor, da je Slovencev malo, ne pije vode, ker v Španiji imajo recimo Katalonci in Baski, ki jih je še manj, podnapise v svojem jeziku. Na tem področju precej dela evropska poslanka Irena Joveva, ki je tudi pisala izvršnim direktorjem teh korporacij in že dobila povratne informacije. Kolikor vem, zadeve potekajo, a vse je popolnoma odvisno od odločitev tujih korporacij.«
Povejva še nekaj o katastrofalnih poplavah, ki nekako zaznamujejo tudi politično življenje. Kako je bilo pri vas v Gornji Radgoni, ste zaskrbljeno gledali na reko Muro?
»Najbolj smo trepetali takrat, ko se je stanje drugod po Sloveniji že nekako umirjalo, Mura pa je naraščala in smo čakali, kaj se bo zgodilo. In tudi se je. Kot vemo, se je pri Dolnji Bistrici prebil nasip, a na srečo so situacijo s pomočjo gasilcev, prostovoljcev in civilne zaščite sanirali. Vsaj začasno. Bliža se jesen in država je v pripravljenosti, a protipoplavnih rešitev ad hoc ni moč sprejemati. Pomembni so strokovni pristopi. Treba je izračunati maksimalne pretočnosti in pristopiti na pravi način. Morda tudi tako, da država vskoči in odkupi kakšna zemljišča ter preseli ljudi s poplavnih območij. V Sloveniji smo imeli državno podjetje, ki je skrbelo za hudournike, a je prišlo v zasebne roke in od takrat se ni naredilo nič. Za protipoplavne ukrepe je država doslej namenjala zelo malo sredstev in to se bo sedaj moralo spremeniti. Ljudje morajo živeti v miru, da se takšna zgodba, kot se je odvila in se še odvija, nikdar več ne ponovi.«
Kako kot poslanka sodelujete z akterji na lokalni ravni? Videti je, da vlada dobra kemija predvsem med vami in gornjeradgonsko županjo.
»Takoj ko sem dobila mandat, sem sklicala vse župane iz gornjeradgonskega okraja, sestali smo se in so me seznanili z njihovo problematiko. Župan Apač me je povabil celo na sejo občinskega sveta, kjer sem se iz prve roke seznanila z njihovimi težavami in jih prenesla naprej. Z županjo Gornje Radgone Urško Mauko Tuš pa sva res v stiku, tudi po najinem pogovoru se bom sestala z njo. V zadnjem času sva precej dobro sodelovali denimo pri humanitarnih akcijah, obe imava namreč razumevanje za človeka v stiski. Vsi, ki smo v politiki, bi morali imeti to osnovno vodilo, da prisluhnemo človeku, ki je v težavah. Čeprav se včasih najdejo tudi takšni, ki bi želeli to zlorabiti. Po prvi vremenski ujmi, julija, sem denimo tudi poklicala vse štiri župane iz okraja, da sem preverila, kaj se dogaja pri njih. V naših koncih sta bila takrat prisotna kmetijska ministrica in državni sekretar.«
Razvoj občine gre torej v dobro smer ne glede na finančne težave in naraščajoče stroške, nad katerimi bentijo občine.
»Državo hitro, kolikor se da, daje občinam sredstva v času teh vremenskih ujm. Res pa je, da stroški rastejo in je tudi financiranje projektov velik izziv. Občina Gornja Radgona si je, kot vem, zelo prizadevala za pridobitev sofinanciranja za projekt Vrata v Slovenijo, a žal tako kot Občina Moravske Toplice na razpisu ni bila uspešna. Najti bo treba drug vir za financiranje projekta, a to seveda ni tako preprosto. Moram pa reči, da se županja izjemno trudi za napredek in razvoj občine, zato sem optimistka. Tu bi omenila ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje po zgledu Gorice in Nove Gorice. Tudi mi bi želeli vzpostaviti sodelovanje z Bad Radkersburgom, pri čemer je vključen tudi njihov poslanec. Obstaja kup idej o skupnem sodelovanju. Denimo zipline z radgonskega gradu in brv čez reko Muro za pešce. Idej je ogromno, a najprej je treba zadevo realizirati.« (Vlada je medtem Občini Gornja Radgona odobrila ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) 'B&G – RAD z omejeno odgovornostjo' skupaj s Stadtgemeinde Bad Radkersburg, op. a.)
Kakšni so načrti Vere Granfol po letu 2026?
»Glede na to, da sem bila sedaj aktivna v kar nekaj humanitarnih akcijah, bi si želela nadgrajevati delo na tem področju in pomagati ljudem v stiski. Sprejela bom vse nove izzive, ki se bodo pojavili.«
