Dvainpetdeset let, sedem mesecev in štirinajst dni. Pri teh številkah se je ustavilo štetje delovne dobe Avgustu Horvatu iz Žepovec, ko se je na zadnji dan leta 2024 upokojil in sklenil nadvse bogato poklicno kariero pismonoše.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V igri za kvačkarico leta dve Pomurki
Zavod ustvarjalno srce tudi letos izbira kvačkarico leta.
Že v zgodnji mladosti se je odločil, da bo postal pismonoša in nadaljeval družinsko tradicijo. Njegovo ožje sorodstvo je bilo namreč precej povezano z opravljanjem poštnih storitev. Oče Štefan je bil pismonoša, stric upravnik pošte v Puconcih, bratranec pa je bil zaposlen na pošti v Murski Soboti. »Za poklic me je navdušil oče, tako da nisem dolgo razmišljal, kaj bom počel v življenju,« je začel pripoved. Zaposlil se je pri 21 letih na pošti v Apačah. Na začetku mu je z nasveti pomagal oče, so pa nove kadre takrat kar hitro priučili k opravljanju poštnih storitev. »Dva, tri dni so nas učili, potem pa si že začel delati sam,« se spominja.
Od pešpoti do avtomobilov
Na apaškem koncu so delovali trije poštarji, ki so vsak mesec zamenjali teren. »Število hiš je bilo na vseh terenih podobno, lokacije pa različne. Na nekaterih predelih je bila pretežno ravnina, na drugih hribovita pokrajina. Ko sem začel, še ni bilo asfalta, pošto smo razvažali po makadamu, tako da je bilo kar pestro,« je opisal. Veljalo je, da naj pismonoše pošto dostavljajo peš, ampak ker razdalje niso bile tako kratke, so se začeli voziti z lastnimi kolesi. Nato so jih zamenjali z mopedi, kasneje pa s službenimi prevoznimi sredstvi. Sogovornik se je okoli dvajset let po terenu vozil z mopedom, zadnjih 25 pa z osebnim avtomobilom.
Delo je bilo razgibano, s strankami pa je spletel dobre medsebojne odnose.
»Kot pri vsakem delu so bili časi dobri in slabi. Pogoji so se s časom izboljševali, pošte pa je bilo vedno več. Več kot polovico delovne dobe sem na domove nosil pokojnine in upokojenci so v tistih dneh komaj čakali, da pridem. Tega v zadnjih letih ni bilo več, tudi število pisem se je zmanjšalo, znamk nismo več nosili s seboj, več pa je bilo paketov različnih dimenzij, reklamnih letakov.«
Horvat se še spomni, da je bilo nekoč veliko ljubezenskih pisem, razglednic in pisemskih pošiljk. »Sam sem s pisanjem ljubezenskih pisem, z nekaj talenta in romantike celo osvojil srce svoje soproge Ingrid. Danes pa bi bil najbrž odvisen od emotikonov, a dvomim, da bi to pustilo enak vtis,« razmišlja. Prav tako so nekoč poštarji nosili s seboj različne srečke in Avgust Horvat je pred 25 leti na državni ravni dosegel tretje mesto po prodaji srečk. Za nagrado je dobil radio s kasetofonom. »Do tega uspeha so me zagotovo pripeljali dober nastop in pristni odnosi z ljudmi,« pravi.
Rop in ugrizi psov
Horvat nikoli ni razmišljal o tem, koliko let bo delal, ampak je bil usmerjen na svoje obveznosti in se jih trudil čim bolje opraviti. Delo je imel rad, zato je tudi vztrajal tako dolgo, čeprav se lahko v Sloveniji moški upokojijo, ko dopolnijo 40 let delovne dobe in 58 let. »Lepo je bilo. Pošti sem dal skoraj tri četrt življenja. Mislim, da bo težko še kdo v službi zdržal 52 let, ker ljudje danes jamrajo in komaj čakajo prvo priložnost za upokojitev ter tudi takoj odidejo,« razmišlja 73-letnik. Na njegovo odločitev, da delovno dobo podaljša za dvanajst let, je vplivalo tudi to, da se je počutil zdravega in je imel veselje do poklica. Ne glede na to, da se je občasno pripetil kak slab dan. Avgust Horvat je bil denimo priča ropu pošte. »Tisti večer sem bil dežuren in smo odpravljali pošto za Gornjo Radgono. Zgodil se je rop, jaz pa sem ohranil trezno glavo, poklical poštno upravnico in policijo, ki je storilca na koncu tudi prijela,« se spominja. Tudi nekaj psov ga je na terenih lovilo za hlačnico, ampak kot pravi, ni bilo v nobenem primeru tako hudo, da bi potreboval zdravstveno oskrbo.
Spremembe v generacijah
»Če si dober poštar, te ima vsakdo rad,« je povzel očetov nasvet, ki se ga je vseskozi držal. Do ljudi je imel pristen in vljuden pristop, je pa moral, kot pravi, včasih dvakrat premisliti, kako nekoga nagovoriti. Zaznal je namreč spremembe v generacijah, odnosih in komunikaciji ter jih pripisal tehnološkemu razvoju.
»Ljudje so postali precej bolj vase zaprti in previdni kot nekoč, ko so me na svojih domovih pričakali z nasmehom na obrazu.« Nekoč je bilo veliko več druženja in ljudje so ga ob praznikih vabili na kos peciva, včasih celo na koline. Seveda pa se je v vseh teh letih naposlušal najbolj znane skladbe, povezane s pismonošami, Poštar zvoni samo dvakrat.
Dvainpetdeset let je dolgo obdobje, v katerem je prišlo seveda tudi do tehnološkega razvoja, sprememb političnih ureditev, gospodarskih preobratov in prilagoditev na nova delovna okolja. Delovni procesi so se optimizirali in posodabljali. Horvat kot primer navede, da so v preteklosti popis in prevzem pošte vnašali ročno v knjižice, kasneje so prešli na računalniško beleženje. Ta sprememba, ki je delo olajšala, je bila za sogovornika izziv, saj je moral usvojiti nove veščine.
Še naprej bo aktiven
Družina Avgusta Horvata meni, da je njegova zgodba dokaz, da lahko strast in predanost ustvarita izjemno življenjsko pot. »Na delu sem spoznal čudovite ljudi in se naučil pomembnih življenjskih lekcij,« poudarja sogovornik in doda, da ga je delo definiralo. »Njegova modrost in izkušnje so neprecenljive, ne le za njegove sodelavce, ampak tudi za mlajše generacije, ki vstopajo na trg dela,« pravi družina. Kaj pa bi Horvat svetoval mladim, ki želijo postati poštarji? »Ta poklic naj opravljajo tisti, ki jih to veseli. Delo ni tako fizično naporno, bolj psihično. Treba je biti zbran, ves čas si v prometu in moraš biti na marsikaj pozoren. Ampak če to nekdo opravlja z veseljem, potem se ni treba ničesar bati,« je odgovoril in dodal, da mladi prav tako ne smejo prehitro obupati ter morajo ostati preprosti in potrpežljivi. Za dolgo in uspešno kariero pa so ključni predanost, zvestoba, vztrajnost in ljubezen do dela.
Pomurec sedaj slab mesec uživa v zasluženem pokoju. »Nič se ni spremenilo. Imam svoje hobije, kakšne imava skupne z ženo, doma je vrt in zdaj se bolj posvečam drugim opravilom. Čas mine hitro, tako da dolgčasa ne trpim. Je pa zelo pomembno, da se človek po taki življenjski spremembi ne zapusti, in jaz se ne bom, še naprej bom aktiven,« je trdno prepričan.