V Pomurskem muzeju so v letu prekmurskega jubileja izdali Zbornik soboškega muzeja, posvečen Francu Kuzmiču. Lani preminuli kustos, pedagog in bibliotekar je muzejski zbornik urejal od 9. do 23. številke in je bil tudi po upokojitvi aktiven na različnih področjih. »Z njegovo prezgodnjo smrtjo smo veliko izgubili, ne le mi v muzeju, temveč mnogi, ki danes iščejo različne informacije,« pravi Metka Fujs, direktorica muzeja. V 25. številki muzejskega zbornika so želeli predstaviti vsa področja, na katerih je nekdanji sodelavec deloval.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
»Kuzmič je v muzeju delal 20 let, ves čas je skrbno zapisoval informacije, da se ne bi izgubile, zato je bila njegova delovna miza vedno polna gradiva in vsemogočih popisanih listkov. Zapiši vse, da se kaj ne izgubi, je rad govoril,« se spominja Branko Kerman, urednik publikacije. V zborniku so zbrani prispevki o različnih temah, saj je bil Kuzmič vsestranski raziskovalec in poznavalec, predvsem pa je bil, tako Kerman, dober človek, ki se je nesebično razdajal za druge. Sodeloval je v različnih društvih in mnogi ga zelo pogrešajo. S svojimi prispevki je pri zborniku sodelovalo 28 ljudi, ki so vsak po svoje povezani s Kuzmičem.
O različnih poselitvah in kulturah v Pomurju na podlagi svojih arheoloških izkopavanj pišejo Irena Šavel, Branko Kerman in Samo Sankovič. Janez Balažic v Skici k opusu arhitekta Ferija Novaka predstavi veličino ne le Novakovega dela, ampak tudi njegovega duha. »Včasih se nam zdi, da manjka. Najbrž zato, ker bi znal odreagirati na stanje duha in pokazati, kako graditi za prihodnost,« sklene svoj zapis o Novaku.
Andrej Hozjan piše o zapisovanju priimkov prekmurskega plemstva. Mar se piše Banffy, Banfi ali Banić oziroma Szecsi, Szechy ali Seči. Po daljši razpravi sklene, da bo odslej, ko bo šlo za slovenska besedila, za poimenovanja uporabljal slovenske oblike, torej Seči in Banič, v drugih jezikih pa tamkajšnjim bralcem znane oblike. Slovenske oblike predlaga tudi drugim piscem.
Tamara Andrejek predstavi grofe Szaparyje, ki so živeli in delovali v soboškem gradu. Z njihovo družinsko genealogijo se je ukvarjal tudi njen kolega Kuzmič. Klaudija Sedar je Kuzmiču posvetila zapis o župniji Pertoča. Pred leti ji je namreč izročil fotokopijo vizitacijskega zapisnika o tej župniji in jo zaprosil, naj kot latinistka in jezikoslovka napiše članek. Pregleda evangeličanskega šolstva med letoma 1783 in 1871 se je lotila Tadeja Andrejek, v ospredje je postavila Puconce, Križevce, Hodoš, Bodonce in Domanjševce. O šolstvu na Apaškem polju v cesarsko-kraljevih časih pa piše Branko Šuštar.
Andrej Pavlič je pripravil pregled židovskih društev v Prekmurju v obdobju 1834–1919. Jelka Pšajd govori o delitvi dela med moškimi in ženskami nekoč ter kako so ženske poleg svojega velikokrat opravljale tudi moška dela. Razloži še, da so imele ženske nemalokrat vodilno vlogo pri delu, ne nujno pa tudi pri odločanju v družbi in družini. Marija Kozar Mukič obdela pisma, ki jih je Marička (Mary) Terplan iz Betlehema v 20. letih prejšnjega stoletja pisala svojemu očetu Mihaelu v Števanovce, ter prikaže tudi z zapisom v porabščini odnos do samskih žensk.
Mateja Huber predstavi muzejsko pedagoško zapuščino Franca Kuzmiča in pravi, da je bil tisti, ki je široko odprl vrata muzeja otrokom, vrtcem in šolam, prikaže tudi del tega, s čimer se je Kuzmič ukvarjal, kaj vse je zbiral in urejeval. Nataša Polajnar Frelih predstavi sodelovanje Kuzmiča z Muzejem krščanstva na Slovenskem. Fanika Kranjc Vrečko piše o Kuzmiču kot dejavnem binkoštnem kristjanu in njegovi pomembni vlogi pri ekumenskem gibanju na Slovenskem. Podpisal se je pod več prispevkov v ekumenskem zborniku V edinosti in kasneje, ko se je revija preimenovala v Edinost in dialog, postal član uredniškega odbora. S svojimi prispevki je pokazal široko teološko, ekumensko in religiozno poznavanje slovenskega prostora, še posebno Prekmurja. Jože Vugrinec se spominja, kako sta nazadnje skupaj raziskovala in se posvečala bogojinski različici Hagade.
Vinko Škafar je prispeval članek o beltinskem župniku Štefanu Küharju ml. (1877–1922). Ravno Kühar je bil 17. avgusta 1919 gostitelj množičnega srečanja z mašo v Beltincih, a je bil letos, kot meni avtor, nekoliko spregledan. Beltinska župnija je bila po njegovi zaslugi in zaslugi njegovih predhodnikov najbolj slovensko ozaveščena v Prekmurju. V obdobju ločitve od Madžarske se ni ustrašil groženj sombotelskega škofa in dejstva, da soboški in lendavski dekan priključitvi k matici nista bila naklonjena. Škafar predstavi tudi Mihaela Küharja, Maistrovega borca in borca za Prekmurje.
Predstavljene so še druge teme, ki se navezujejo na letošnjo stoto obletnico priključitve Prekmurja, čemur se je posvečal tudi Kuzmič.
