Nočili smo v Betlehemu, streljaj proč od Jeruzalema, a na palestinskem območju. To pomeni, da smo morali vsakokrat prestopiti dobro zastraženo »zeleno mejo« med Izraelom in Palestino, kar je za turiste zaradi kontrole kar malce zoprna reč, za domačine pa sploh nemogoča stvar, saj brez posebne dovolilnice iz Betlehema v Jeruzalem sploh ne morejo iti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Najbolj brano na vestnik.si) Višje plače za čistilke in sobarice, nova kavarna in slovo duhovnika
Kaj je najbolj odmevalo na naši spletni strani v minulem tednu?
Odpeljemo se mimo visokih betonskih zidov, ki bi bili resnično preveč strašljivi, če jih ne bi krasili veliki pisani, zelo domiselni grafiti. Najbolj mi je ugajala orjaška podoba belega goloba miru z oljčno vejico v kljunu – opremljenega z neprebojnim jopičem. Zelo simbolično! Počasi peljemo mimo do zob oboroženih vojakov na kontrolni točki – celo dve vojakinji sta med njimi. Služenje vojaškega roka je v Izraelu obvezno tako za moške - 3 leta - kot za ženske, ki vojaški rok služijo dve leti. Strmijo v nas, potem pa eden samo zamahne, češ da lahko gremo.
Oddahnemo si in zapeljemo proti Jeruzalemu. Jutro v Jeruzalemu. Čudovito belo mesto se razteza po vseh gričih naokoli. Rase in rase, ima že okoli milijona prebivalcev. Pravijo, da je število Judov in drugih priseljencev, ki se odločijo zaživeti v Izraelu, vsaj 10 000 letno. Država sprejme prišleke s številnimi ugodnostmi, tudi s stanovanji. Torej morajo graditi, graditi, graditi. Seveda tudi na ozemljih, ki so v bistvu palestinska. A zaradi tega nikogar ne boli glava.
Zanimalo nas je seveda Staro mesto, obkroženo z zidovi, za katerimi se res počutiš, kot da bi se vrnil čas pred 2000 leti. Jeruzalem je sveto mesto tako za kristjane kot za Jude in muslimane. Kotel, v katerem neprestano vre. O večnem mestu je bilo že vse napisano, a vendar je drugače, ko ga doživiš.
Križev pot
Danes smo sklenili »obnoviti« svoje znanje o Jezusovih zadnjih trenutkih tuzemskega življenja, saj so velikonočne svečanosti za kristjane vrhunec verskih praznikov v letu. Najprej se napotimo na grič Sion, kjer poiščemo dvorano zadnje večerje. Ni je težko najti, saj so napisi in oznake odlično vodilo. Dvorana, seveda večkrat predelana, tudi njena namembnost je bila skozi stoletja večkrat spremenjena, je polna življenja. Ljudje sede na tleh meditirajo, skupinsko molijo, nekateri polglasno pojo. Tu naj bi se Jezus s svojimi apostoli sestal na praznični večerji pred pasho, judovskim praznikom, posvečenim njihovemu izhodu iz Egipta in vrnitvi v obljubljeno deželo. Med večerjo je Jezus dejal: »Nekdo izmed vas me bo izdal.« In sporočil apostolom, da ne bo več dolgo med njimi.
Po večerji so se Jezus in apostoli napotili po dolini ob reki Cedron na Oljsko goro v vrt Getsemani.
Enako pot izberemo mi. Prijetno toplo je, čeprav je šele začetek marca, in okolica nas pritegne. Potoka Cedrona seveda ni, baje je bil le občasni hudournik. Vse okoli so obsežna pokopališča s kamnitimi grobovi. Zanimivi so judovski. Na kamnite plošče ne polagajo cvetja, ampak kamenje, ki pomeni večnost. Nešteto grobov. Povzpnemo se na Oljsko goro, kjer vrvi turistov. Ohladimo se v baziliki Oče naš, kjer najdemo na steni pri vhodu tudi zapis molitve Oče naš v slovenščini. V vrtu Getsemani, kamor je »izdajalec« Juda Iškariot pripeljal rimske vojake, da so ujeli Jezusa in ga odpeljali v ječo, občudujemo stoletne oljke, pri katerih je zanimivo to, da se same obnavljajo. Ogledamo si tudi Cerkev Jezusovega trpljenja /Cerkev narodov. Tu naj bi Jezus molil po zadnji večerji, ko je že vedel, da je bil izdan in da prihajajo ponj vojaki.
Oljska gora
Z Oljske gore je čudovit razgled na stari Jeruzalem, na Tempeljski hrib z mogočno pozlačeno kupolo mošeje Kupola na skali, zgrajene leta 691. Nedaleč proč je tudi znamenita mošeja Al Aksa. V obeh nemuslimani niso dobrodošli. Tempeljski hrib je svet kraj tako za muslimane kot za Jude. Za slednje zato, ker je nekoč tam stal Drugi judovski tempelj, ki je bil porušen med rimsko- judovsko vojno leta 70 pr. n. št. v času Heroda Velikega. Sliši se, da bi Judje radi zgradili Tretji tempelj, da so izdelani načrti, da je tudi že zagotovljen denar, a muslimani seveda ne dajo tega svetega kraja iz rok.
Pot nadaljujemo v Starem mestu, natančneje na Vii Dolorosa, ki je bila priča Jezusovega križevega pota. Povsod do zob oboroženi vojaki. Smehljajo se nam in dovolijo, da jih fotografiramo. Zdi se, da je na vsakem koraku prisoten strah pred morebitnim terorističnim dejanjem. Križev pot se začne pri sodni palači – trdnjavi Antonija – kjer je imel Poncij Pilat nastanjene vojake. Nato pa gremo počasi po 14 postajah križevega pota po ozki kamniti ulici Dolorosa, ki je pravo doživetje Orienta. Trgovinice, živahni prodajalci, vonjave, gneča, da se kar »prestaviš« v daljno preteklost. Najbolje gredo v prodajo seveda religiozni spominki, izdelani iz lesa oljk, omamno dišeče začimbe, usnjeni izdelki, živopisna oblačila, predvsem rute, krila, ogrinjala … A pozor! Cene so kar zasoljene! Plačevati je mogoče z dolarji in evri, ki so v Izraelu enako vredni, torej 1:1, tako ni treba menjati v šekle. Nakup te hitro udari po žepu: kozarec svežega soka iz granatnih jabolk stane 6 evrov/dolarjev, kava 3 evre, sendvič/falafel ali šavarma 10 evrov itd.
Pot, po kateri je Jezus nosil svoj križ, je dolga približno kilometer in pol. Takrat – leta 33 pr. n. št. – je moral nositi križ do Golgote/Lobanje, vzpetine s kamnolomom, ki je bila izven mesta. Na Golgoti so v tistih časih križali in pokopavali ljudi. Danes se nahaja Golgota znotraj bazilike Božjega groba, saj se je mesto skozi stoletja zelo razširilo. Ko prispemo v baziliko Božjega groba, nas pričaka neznosna gneča. Na stotine romarjev in turistov. Čakamo v dolgi kači. Zdi se, da bodo prej zaprli vhod v baziliko kot pridemo do kraja, kjer naj bi bil nekoč božji grob. Skupine romarjev si krajšajo čas z molitvijo, petjem, veliko turistov se ubada s svojimi pametnimi telefoni. Opazujemo. Mesto božjega groba je pravzaprav cerkev/svetišče znotraj bazilike. Že naj manj od 4. stol. n. št. je to pomembno romarsko središče. Skrb za Božji grob si delijo Vzhodna, Armenska in Grška pravoslavna ter Rimskokatoliška cerkev.
Gneča, hrup, vpitje
No, po dobri uri in pol smo na vrsti, da si ogledamo božji grob. Duhovnik Armenske pravoslavne cerkve nas priganja in vpije, da je fotografiranje prepovedano. Seveda v majhnem, zelo tesnem prostoru, kjer ni drugega kot marmorna nagrobna plošča, nekaj sveč in zadušljiv zrak, vneto fotografiramo. Grob je seveda prazen, saj je Jezus tretji dan po smrti, torej v nedeljo, vstal od mrtvih. Spomin na ta dogodek je praznovanje velike noči.Kako je vse skupaj neosebno in skomercializirano! Vernik bi gotovo rad v tišini in miru postal ob grobu, zmolil in pomeditiral, a ne pride v poštev! Ni šanse. Gneča, hrup in vpitje varuhov groba povsem razbijejo čar!
Zgarani in prepoteni se zrinemo iz bazilike in sede pred njo na stopnišču izmenjamo vtise. Niso ravno prijetni. A videli smo, kar smo želeli videti. In se vrnemo mimo belega goloba, oblečenega v neprebojni jopič, v Betlehem.
