Gruzija meji na Rusijo, Turčijo, Armenijo in Azerbajdžan, po njenem ozemlju pa se razteza največje gorovje v Evropi: Kavkaz. Moje odkrivanje države se je začelo v glavnem mestu Tbilisiju, ki je kulturno, gospodarsko in politično središče ter eno od najstarejših mest v državi. Njegovo ime izhaja iz besede tpili, kar pomeni topel. Ime Tbili oziroma Tbilisi (topla lokacija) je bilo dano mestu zaradi številnih žveplovih vrelcev, ki se pojavljajo na tem območju. Še zmeraj jih uporabljajo predvsem za javne kopeli.
Vzdušje v tem mestu je bilo sproščeno in domače. Predvsem se lahko prepustiš pristnemu vzdušju, ko se usedeš v lokalno gostilno in si privoščiš tradicionalno hrano. Vsak, ki obišče Gruzijo, mora poskusiti hačapuri in hinkali – najbolj znani gruzijski jedi. Hačapuri je testo v obliki čolna, v sredini obloženo s skuto in jajcem na oko. Meni najboljša jed pa je bil hinkali – polnjeni žepki iz testa. Za nadev so največkrat uporabljeni meso, sir, gobe ali krompir. Toda pozoren moraš biti, kako jih uživaš. Ker tega nisem vedela, sem jih začela v gostilni jesti s priborom. Ogorčena natakarica mi je vzela pribor iz roke in me »oštela«, da je to treba jesti z roko, tako da žepek primeš za »pecelj«. Če torej ne želiš užaliti domačinov, jej hinkali brez pribora.
Nekdanja prestolnica
Tbilisi ni bil zmeraj prestolnica, med 3. in 5. stoletjem pred našim štetjem je ta naziv pripadal mestu Mcheta, ki leži na sotočju rek Mtkvari in Aragvi. Na tem območju so Gruzijci sprejeli krščanstvo. Posebno doživetje je bil vzpon k samostanu Džvari, od koder se je lepo videlo celotno mesto.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Ob ogledih njihovih cerkva me je presenetilo, da si morajo ženske pred vstopom v notranjost pokriti lase. Praviloma cerkve stojijo na težko dostopnih lokacijah. Enako velja tudi za samostan Džvari iz 6. stoletja, ki spada na Unescov seznam svetovne dediščine.
Najbolj znan državljan
Gori – to mesto nosi breme zgodovine in spominov na enega najvplivnejših, a hkrati tudi najbolj spornih voditeljev v zgodovini sveta. Tukaj se je rodil najbolj znani Gruzijec, nekdanji voditelj Sovjetske zveze Josif Stalin. V mestu najdemo Stalinov muzej in njegovo rojstno hišo. Muzej je mešanica čudes in vsega spornega. Ob vstopu vanj se odprejo vrata v preteklost in znajdeš se v svetu, ki je priča burnemu življenju Stalina. Med sprehajanjem po prostorih sem videla razne fotografije, dokumente in osebne predmete, ki so razkrili različne vidike njegove vladavine. Sicer je dovoljeno slikati v muzeju, je pa strogo prepovedano snemati – da se ne bi kaj razumelo narobe oziroma vzelo iz konteksta. Vodnikom je sicer na splošno prepovedano povedati kar koli slabega o nekdanjem voditelju. Kljub kontroverznosti muzej še zmeraj privablja obiskovalce iz vsega sveta. To je muzej, ki izziva misli in vzbudi razprave. Spodbudi te, da razmisliš o zgodovini in o tem, kako se izraža v sedanjosti ter kako se lahko iz nje učimo za prihodnost.
Upliscihe
Preteklost Gruzije je fascinantna, še boljši vpogled vanjo pa dobimo, kadar se odpravimo proti starodavnemu mestu Upliscihe, ki je vklesano v skalo. To arheološko najdišče je v bližini mesta Gori, sestavlja pa ga kompleks jam, templjev, bivališč … Mesto ima dobro strateško lego in je bilo pomembno kulturno središče. Ob njegovem obisku dobiš dober občutek za to, kako so ljudje tam nekoč živeli. Zanimivo je videti, kako jim je uspelo iz skale narediti celotno mesto. Tudi za druženje in zabavo je bilo poskrbljeno, saj so imeli celo gledališče. Toda mesto je imelo tudi manj prijetne značilnosti. Najbolj pretresljiv se mi je zdel njihov zapor – osebe, ki so storile kaj kaznivega, so zaprli v nekaj metrov globoko luknjo v tleh. Zgoraj so pustili odprtino, da so se lahko mimoidoči iz njih norčevali in pljuvali po njih. Prav tako pretresljivi so bili prostori, kjer so našli kosti otrok in drugih prebivalcev. S pomočjo raziskav so ugotovili, da so v teh prostorih domačini žrtvovali ljudi iz verskih razlogov.
Glavna lepota
Čeravno ima država polno lepih mest, menim, da se glavna lepota Gruzije skriva v gorovju Kavkaz. Turistično najbolj priljubljen je predel Kazbegi, ki leži v severnem delu Gruzije, na meji z Rusijo. Iz Tbilisija do tja z avtom potuješ okoli 3 do 4 ure. Voziš se po vijugastih cestah skozi prečudovito zeleno pokrajino. Pelješ se tudi po najbolj spektakularnem cestnem odseku države – po Gruzijski vojaški cesti. Ko misliš, da razgled ne more biti še lepši, te narava na vsakem ovinku prepriča, da ni tako.
Visoke gore so se dvigale proti nebu, njihovi vrhovi so bili okrašeni s snegom. Vrhunec razgledov je bila gora Kazbek, ki je sedmi najvišji vrh Kavkaza. Območje okoli gore od leta 1979 velja za naravni rezervat.
Na poti nazaj sem si blizu smučišča Gadauri ogledala tudi spomenik rusko-gruzijskega prijateljstva. Zgrajen je bil leta 1983 in ponazarja prijateljstvo med sovjetsko Rusijo in sovjetsko Gruzijo. Ta spomenik je kamnita in betonska struktura, ki gleda na tako imenovano »dolino hudiča« v gorah Kavkaza. Lokacija je odlična za ljubitelje lepih razgledov, saj je obdana z zelenimi gorami.
Presegla vsa pričakovanja
V notranjosti spomenika vidimo velik keramičen mozaik. Ta prikazuje prizore iz gruzijske in ruske zgodovine. V preteklosti je Rusija izvedla številne invazije na Gruzijo. »Kljub številnim invazijam in vojnam še zmeraj domačini cenijo svojo kulturo, tradicijo in religijo,« nam je povedala domačinka, ki že od rojstva živi v prestolnici. »Naš odnos do Rusov je napet. Poznam primer, ko je mladi Rus prišel živet v Gruzijo. Ni govoril našega jezika, ker pa mnogi tukaj govorijo rusko, se je z voznikom taksija pogovarjal v ruščini. Voznik mu je najprej rekel, naj se takoj pobere nazaj v Rusijo. Nato pa ga je vprašal, ali je že poskusil gruzijsko vino. Odkimal je, nato mu je taksist dejal, da ga mora poskusiti. Povabil ga je k sebi domov, v regijo Kaheti, ki je znana po vinu. Povedal mu je, da mu bodo on in njegova družina vse razkazali in ga pogostili. Mu je pa tudi dal jasno vedeti, da se po tem, ko poskusi naše vino in hrano, mora vrniti v Rusijo.« Iz tega primera je jasno razvidno gostoljubje Gruzijcev – hkrati pa tudi njihova neposrednost.
Gruzija je presegla vsa moja pričakovanja. Očarala me je z raznolikostjo, kulturo in zgodovino. Od navdušenja nad Tbilisijem do občudovanja prečudovitih razgledov v Kazbegiju, prav vsi trenutki in vsa doživetja so bila nepozabni. Resnična vrednost potovanja pa se je skrivala v spoznavanju ljudi – njihove topline in preprostosti.