Ob številnih vzklikih »Welcome to Iran!« na carinski postaji nam uspe vstopiti v državo. Mirne širjave vzhodne kurdske Turčije se umaknejo živahnim mestecem. Zvočna spremljava neštetih hup in poznopopoldanska gneča nas pospremita v največje mesto na severozahodu Irana Tabriz. Utrujeni od sonca in celodnevnega potovanja prispemo v središče mesta. Prijaznost domačinov se izkaže že ob prvem koraku, saj nas z veseljem pospremijo do našega gostitelja Mahdija, kjer imamo rezervirano prenočišče. V nasprotju z vsemi našimi prepričanji o Irancih je Mahdijeva družina zelo liberalna in odprta. Še posebej nas preseneti, da se člani družine predstavijo za ateiste, čeprav so uradno primorani biti muslimani. Njegova družina nas zelo lepo sprejme, takoj nam ponudijo čaj, zatem pripravijo večerjo.
Prijeten ambient, iskanje ličnih motivov
Po zajtrku in obveznem jutranjem čaju se z Mahdijem zapeljemo do slanega jezera Urmija, ki se zaradi izčrpavanja vztrajno suši in spreminja v puščavo. Domačini, ki se sprehajajo po širnih solinah in namakajo svoje noge v jezerski vodi, so neverjetno odprti, saj bi se tako rekoč vsi želeli fotografirati in se z nami povezati na instagramu. Cesta nas vodi naprej proti vasici Kandovan, kjer pokrajina na las spominja na Kapadokijo. Majhna vas s številnimi jamami, ki jih še danes poseljujejo domačini, ponuja prijeten ambient za popoldansko pohajkovanje in iskanje ličnih motivov skozi fotografske objektive.
Gneča na ulicah Tabriza je precejšnja, zato si po vrnitvi k Mahdijevim odpočijemo in domenimo, da se bomo odpravili na verski festival. Kljub strogi prepovedi alkohola Mahdi na mizo postavi domače žganje. Degustaciji sledi pohod na tabriške ulice, kjer že dodobra ogreta lokalna godba na ves glas izvaja igro v slavo mučenika in preroka Huseina. Črne zastave in prikazi Huseinovega mučeništva z biči sprva delujejo nekoliko srhljivo, a čez čas spoznamo, da je v teh krajih tak način podajanja zgodb popolnoma običajen in normalen.
Naslednje jutro se podamo v središče Tabriza, kjer si ogledamo mestno hišo s krasnimi perzijskimi preprogami, in Modro mošejo, zatem pa na drugem največjem pokritem bazarju na svetu pomalicamo köfte, iransko različico turških čuftov. Od Mahdija se poslovimo na neki bencinski črpalki na obrobju Tabriza, kjer za 80 litrov nafte plačamo okroglih 5 evrov.
Uresničujejo se moje sanje. Vse od takrat, ko sem prvič slišal za Alamut, sem si močno želel videti to graščino, vendar nisem mislil, da se mi bodo sanje kdaj izpolnile. Vladimir Bartol me je s svojo istoimensko knjigo popolnoma očaral že ob branju odlomka pri eni izmed ur književnosti v ljutomerski gimnaziji, sedaj pa prav ob teh razvalinah stojimo mi. Ob vstopu skozi grajska vrata si živo predstavljam, kako je nekega davnega dne na tem mestu stal Ibn Tahir in postal neki drug človek, kot je bil dotlej. Kako malo je včasih potrebno, da je človek zares srečen.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Na 465 metrov visokem televizijskem stolpu
Iranska prestolnica Teheran se s približno devetimi milijoni prebivalcev uvršča med največja mesta v bližnji in daljni okolici. V središču mesta stoji nekdanja mogočna rezidenca perzijskih šahov, to je palača Golestan. Zanimive so že muzejske dvorane s prikazi življenja Perzijcev v starih časih, pravo bogastvo pa je v sobanah z neštetimi majhnimi zrcali. Ta so vzrok zanimivi razpršitvi svetlobe po prostoru, kar ustvari iluzijo, da vse naokoli ležijo diamanti. Osupli od lepot se skozi mestni bazar podamo do stolpa Azadi, ki ga je poslednji šah Mohamed Reza Pahlavi dal postaviti v počastitev 2500-letnice samostojnosti perzijskega naroda.
Pri približno 37 stopinjah nas pot vodi do televizijskega stolpa Milad, ki je s 465 metri najvišja tamkajšnja zgradba. Proti večeru se topel teheranski zrak naposled zgosti, mi pa se odpravimo do naše zadnje točke ogleda v glavnem mestu, 270-metrskega mostu Tabiat, kjer se v polmraku sprehaja ogromno mladih po duši.
Dobro uro vožnje iz Teherana leži sveto mesto Gom z velikim svetiščem Fatime. Kot tujce nas sprejme lokalni uslužbenec s črnim turbanom, ki v muslimanskem svetu predstavlja posebej imenitno funkcijo. Starejši gospod je neverjetno prijazen in nam takoj pove, da ne mara za delitev med judi, kristjani in muslimani, saj vsi verujemo v istega boga. Pri tem doda resnične besede, da le politika deli ljudi. Zatem nam takoj razjasni, da pravi muslimani iz vsega srca sovražijo način, na katerega nekateri odpadniki, kot so talibani in Islamska država, predstavljajo islam po svetu. Odprtih ust poslušamo, kaj nam razlaga moder mož, obenem pa se čudimo lepoti svetega kraja. Gospod s turbanom je počaščen, da lahko medse sprejme in svetišče razkazuje Evropejcem, saj ti le poredkoma zaidejo v te kraje.
V mestu Kašan nas sprejme gostitelj Momo, ki nas s svojo družino popelje po bližnji okolici. Najprej nas pot pelje iz mesta do podzemnega kompleksa rovov in soban Nušabat, ki so nekoč služili skrivanju pred sovražnikom. Po ogledu lokalnega gradu Farzin se podamo do glavne kašanske mošeje, kjer se brez težav dogovori, da lahko kot nemuslimani prisostvujemo petkovi molitvi. Drugi dan se podamo do slapov Niasar in v peklensko puščavo Marandžab, kjer se kazalec temperature na našem citroenu povzpne na neverjetnih 54 stopinj. V Kašanu si ogledamo še bazar in imenitne hiše bogatih trgovcev, zatem pa že brzimo naprej proti jugu.
Ob prihodu v tretje največje perzijsko mesto, Isfahan, vlada popoldanski vrvež. Zvečer se podamo na slavni trg Nakš-e Džahan, ki je bil v časih pred islamsko revolucijo znan kot Šahov trg in velja za največjega v Perziji. Naslednje jutro se odpravimo do stare Petkove mošeje, zatem pa na mestni bazar. Zaradi vročine je okrog poldneva večina trgovinic zaprtih, zato se napotimo do reke Zajande, ki je na naše popolno začudenje v poletnih mesecih izsušena. Osvežitev s pijačo, ki spominja na malt, nas navda z novimi močmi, zato se še poslednjič podamo na glavni trg Nakš-e Džahan, zatem pa obiščemo armenski predel Isfahana s katedralo Vank.
Kot hollywoodski zvezdniki
Vročina na poti proti puščavskemu mestu Jazd močno narašča. Ob prihodu v staro mestno jedro, kjer so vse hiše zgrajene iz blata, si najprej odpočijemo od vročine, zvečer pa se podamo na ulice. Sprva si ogledamo Ognjeni tempelj, starodavno osrednje svetišče zoroastrske religije, nato pa se odpravimo do osrednjega trga, ki nosi ime po nekdanjem krajevnem županu Amir-Čakmaku.
Med hojo se neki dober človek ustavi ob nas in nam podari vodo, da ne bi bili žejni v iranski vročini. Na glavnem trgu, ki se svetlika od pisanih luči, poteka verski festival, zato je gneča precejšnja. Ljudje, nevajeni turistov, se na vse pretege želijo fotografirati z nami, zato se počutimo kot hollywoodski zvezdniki, ki jih oblegajo paparaci. Naslednji dan se zjutraj podamo na zaradi vročine opustošene ulice Jazda, kjer si ogledamo glavno mestno mošejo in vrtove Doulatabad. Sledi le še ogled znamenitih zoroastrskih stolpov molčanja, ki so jih nekdaj uporabljali za spravljanje trupel, da bi jih oglodali mrhovinarji. Zemlja je zoroastrcem sveta stvar, zato je včasih veljalo, da je zakopavanje trupel najstrožje prepovedano.
Naslednji dan nas pot vodi proti vzhodu. Najprej se ustavimo v puščavski vasici Sarjazd s puščavskim gradom. Podeželske hitre ceste nas vodijo naprej do vasice Mejmand, kjer v jamah brez vodovodne napeljave še danes prebivajo tamkajšnji domačini. Pred sončnim vzhodom prispemo v mesto Kerman, kjer nas gostitelj Vahid in njegova žena Toktam pogostita s tradicionalno kermansko večerjo. Naslednji dan naše budilke zvonijo že pred četrto, saj se podamo v puščavo Lut, kjer so nekoč pesku namerili neverjetnih 70 stopinj. Motivov za fotografiranje v predelu Kalut zlepa ne zmanjka, saj je površina prepredena s krasnimi kamnitimi strukturami. Temperatura nekje pred šesto uro zjutraj je tokrat (borih) 38. Ko se vrnemo v Kerman, se zleknemo v postelje, po kosilu pa se odpravimo do kermanskega pokopališča, kjer poteka zaključek dobro znanega festivala v čast preroku Huseinu. Pokopališče je znano tudi po tem, da je tukaj pokopan general Kasem Sulejmani, nekdanji smrtni sovražnik zahodnega sveta. Za nekatere pa junak.
Vahid in Toktam nam pripravita zajtrk, nakar vzamemo slovo od Kermana in se zapeljemo proti starodavnemu mestu Bam, kjer se lahko v daljavi že vohata Afganistan in Pakistan. Mesto na obrobju oaze je znano po citadeli, ki je največja zgradba iz blata na svetu, a je bila v potresu leta 2003 dodobra prizadeta. Sprejme nas celo lokalni župan s svojo ekipo, a ura hitro teče, zato smo že na poti proti jugu. Po brezplačnem točenju goriva pot še hitreje mineva, zato se zvečer znajdemo pred trajektnim terminalom, od koder po birokratskih postopkih, ki se jih ne bi sramovali niti junaki v katerem Kafkovem ali Gogoljevem romanu, prispemo na otok Kešm.
Od Doline zvezd do kraja, kjer se je poročil Aleksander Veliki
Vročina na Kešmu je neverjetna, saj v zraku nenehno vlada slabih 40 stopinj, zrak pa je v 75 odstotkih prepojen z vlago. Sprva se odpravimo do Doline zvezd, pokrajine z nenavadnimi kamnitimi strukturami. Pot nas naprej vodi proti gozdu mangrov, zatem pa proti dolini Čaku, kjer je čudovit kanjon. Popolnoma premočeni se vrnemo do našega prenočišča. Po prhanju se za srečen konec dne podamo v mesto Kešm.
Naslednje jutro nas pot vodi nazaj na celino, do mesta Širaz. Proti večeru pridemo v to milijonsko mesto in se odpravimo do groba pesnika Hafisa, zatem pa še v čudovite vrtove Džahan Nama. Ogledamo si še mestno citadelo s poševnim stolpom in zloglasno svetišče Šah Čerah, kjer so teroristi v preteklih dveh letih izvedli dva teroristična napada. Nekoliko zunaj mesta je starodavna perzijska prestolnica Perzepolis, kamor se podamo ob sončnem vzhodu. Sledijo ogledi arheoloških najdišč Nakš-e Radžab s prastarimi reliefi, Nakš-e Rostam z grobnicami velepomembnih perzijskih vladarjev in vasico Pasargad, kjer počiva začetnik perzijskega imperija, slavni Kir Veliki. Naslednji dan se zjutraj podamo še do Rožnate mošeje, kjer pisani vitraji ob jutranji svetlobi na perzijske preproge mečejo prekrasne slike.
V hudi vročini, kjer v senci termometri kažejo le za las manj kot 50 stopinj, prispemo do starodavnega kompleksa Čoga Zanbil z enim redkih še ohranjenih ziguratov (mezopotamskih piramid) na svetu. Šuš oziroma Suza je eno najstarejših mest na svetu, kjer se je med drugim poročil Aleksander Veliki. Odpravimo se v mestni muzej in do krasne mošeje, kjer je pokopan prerok Daniel, nato pa mimo številnih riževih polj po obrobju doline Evfrata in Tigrisa pohitimo do mesta Kermanšah, kjer si ogledamo starodavne reliefe Tag-e Bostan in staro mestno jedro z ogromnim bazarjem.
Naš čas v Iranu se počasi izteka, sledi le še vožnja proti turški meji in po Balkanskem polotoku proti našemu domu. Doma je vselej najlepše, a Iran je država, na katero bomo vekomaj imeli lepe spomine. Država, kjer je zaradi divjih voznikov nevarneje prečkati cesto kot ponoči pustiti odklenjena vhodna vrata. Država, kjer ti tudi v 9-milijonski prestolnici vsakdo odzdravi in zaželi dobrodošlico. Država, kjer so podzemni vlaki in obcestni jarki čisti, mesta pa utrujena od kopice izpušnih plinov. Država, kjer vladajo drakonske kazni, a se kljub temu nihče ne drži pravil. Država, kjer dobri ljudje še znajo kaj postoriti zastonj za svojega soseda. In naposled, država prijaznosti, kot jo lahko srečaš le še v zaprašenih knjigah. Vse to je Iran.
