Naš prvi postanek je bil na čudovitem Trebeviću, 1627 metrov visoki gori, ki je bila med zimskimi olimpijskimi igrami leta 1984, tako kot druge sarajevske gore, prizorišče več olimpijskih aktivnosti, kot je denimo bob. Po nekdanji bob stezi smo se sprehodili do razgledne točke, od koder smo lahko uživali v osupljivem razgledu na bosansko prestolnico. Trebević, ki je bil v začetku devetdesetih let tudi prizorišče težkih bojev, je danes priljubljena lokacija za družinske piknike, pohodništvo, plezanje, gorsko kolesarjenje, ima pa tudi progo za lokalna in mednarodna tekmovanja v smučanju.
Po okrepčilu v obliki tradicionalnih bosanskih pit in bureka nas je pot vodila do naslednje postaje našega potovanja, kraja Konjic, kjer smo doživeli nepozabno izkušnjo obiska Titovega bunkerja.
Spustili smo se v skrivni svet nekdanjega protiatomskega objekta in vojnega poveljniškega centra, ki je bil zgrajen v strogi tajnosti med letoma 1953 in 1979 v zavetju planine Zlatar. Vanj bi se lahko v primeru jedrske vojne zateklo vsega 360 ljudi, v prvi vrsti jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, njegova žena Jovanka ter celotni jugoslovanski vojni in politični vrh.
V tretjem največjem tovrstnem bunkerju na območju nekdanje skupne države bi lahko brez stika z zunanjim svetom brezskrbno živeli najmanj pol leta, precej zgovoren podatek o njegovi veličini pa je tudi ta, da bi megalomanski podzemni objekt v primeru atomske vojne prenesel eksplozijo z močjo 25 kiloton. Za lažjo predstavo: to je osemkrat več od bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
V bunkerju, gradnja katerega je trajala skoraj tri desetletja in je stala 4,6 milijarde ameriških dolarjev, najdemo bivalne prostore s številnimi spalnicami, velike konferenčne in operacijske dvorane, pisarne ter druge prostore, pa tudi telefonsko centralo, ki je bila povezana z visokimi oblastmi vseh nekdanjih republik. Ventilacijski sistem vzdržuje stalno temperaturo od 21 do 23 stopinj Celzija in od 60- do 80-odstotno vlažnost zraka, medtem ko je kapaciteta cistern za gorivo petdeset ton, v bunkerju je tudi bazen s 150 kubičnimi metri pitne vode.
V Titov bunker, ki je uradno še vedno pod vojaškim nadzorom, se po pol stoletja tajnosti od leta 2000, ko je javnost izvedela zanj, stekajo trume obiskovalcev z vseh koncev sveta, danes pa je tudi kraj srečevanj umetnikov iz celotne regije, Evrope in sveta.
Po razburljivih dogodivščinah v podzemlju smo se vrnili v Sarajevo. Tam nas je čakala večerja v pristni pivnici, kjer smo se prepustili okusom tradicionalne bosanske kuhinje. Ob vonju sveže pečenega kruha in aromatičnih začimb smo okušali lokalne specialitete ter uživali v prijetnem vzdušju. Vendar je naše doživetje Sarajeva dobilo poseben pridih, saj smo se v njem znašli med ramazanom. V teh svetih dneh smo se spoštljivo pridružili lokalni skupnosti in se naužili duhovnega miru ter notranje povezanosti. Kljub temu pa smo naleteli na izziv, ko smo želeli uživati v kozarcu vina ali piva, saj je bilo zaradi verskih prepričanj domačinov težko najti alkoholne pijače tudi nam, turistom. Pa vendar – kdor išče, ta najde in tako smo tudi sami na koncu dobili, kar smo želeli.
Zgodovina na vsakem koraku
Ob omembi Sarajeva in njegovih znamenitosti je povsem pri vrhu gotovo Baščaršija, zgodovinsko in kulturno središče mesta, znano po številnih trgovinicah, ki ponujajo vse od dišav, oblačil, nakita, tipičnih džezv in skodelic za pravo bosansko kavo do raznoraznih spominkov za turiste, pa ratluk ali lokum (to so tiste slaščice v obliki kock iz želatine in sladkorja), sveže praženo kavo in še kaj. Čar nakupovanja na Baščaršiji je tudi v tem, vsaj za tiste, ki s(m)o po duši Balkanci, da se pri kakšnem trgovcu še dá barantati za ceno, tako da sta na koncu zadovoljna oba, vi kot kupec in tudi trgovec.
Ko bi se od nakupovanja radi malo odpočili in kje posedeli, se ni treba dolgo ozirati naokrog, saj Baščaršija ponuja številne prijetne lokale. V tem si lahko privoščite baklavo, v onem spijete kavo, ob uživanju v pijači in jedači je priljubljeno tudi kajenje vodne pipe oz. šiše, ob obisku Bosne in Hercegovine pa seveda ne gre brez bureka, pit in čevapčičev. Kot pravi turisti smo v teh dneh pokusili vse našteto, predvsem smo uživali v čevapčičih pri Želju in pri Petici. Zadnjo vodijo sorodniki Asima Ferhatovića - Hase, enega najboljših bosanskih nogometašev v zgodovini, ki ga v svoji pesmi omenja celo kultna sarajevska skupina Zabranjeno pušenje. Viri sicer pravijo, da naj bi bil Hase v pesmi Nedelja kad je otišao Hase tovariš Tito, a kakor koli že je – Hase še vedno živi med ljudmi, saj je njegovo ime odmevalo tudi na sobotni večer na stadionu Koševo oz. stadionu Asima Ferhatovića - Hase, ko smo si ogledali nogometno tekmo med domačim klubom FK Sarajevo in FK Igman Konjic.
Namesto himne domačega kluba se je tokrat pred začetkom tekme pela ikonična pesem Kemala Montena Sarajevo, ljubavi moja, medtem pa so domači igralci razvili napis Sretan ti praznik voljeni grade (Vesel praznik, ljubo mesto). Bil je namreč 6. april, ta dan se v Sarajevu spominjajo 6. aprila 1945, ko je bilo mesto osvobojeno. Tudi dan prej, 5. april, ima v zgodovini Sarajeva poseben pečat, a z negativnim prizvokom. Tega dne leta 1992 se je namreč začelo obleganje mesta, ki velja za eno najdaljših obleganj v sodobni vojaški zgodovini. Mesto je bilo popolnoma obkoljeno do 2. maja 1992 in je tako ostalo vse do 25. februarja 1996, ko je bilo vojne uradno konec, so pa nemiri prenehali že nekaj mesecev prej. V spomin na ta nepojmljivi dogodek iz zgodovine, katerega posledice še lahko vidimo na vsakem koraku v mestu v obliki sledi, ki so jih pustile granate, so tudi letos postavili t. i. stezo spominjanja, več sto metrov dolgo kolono čevljev, ki simbolizirajo vsakega od 11.541 Sarajevčanov, ki so umrli v vojni med letoma 1992 in 1995. Pa tudi če se malo bolje zazremo v ljudi in jim prisluhnemo, lahko začutimo nekaj tistega grenkega spomina, ki ga je ta nedoumljiva vojna med brati pustila v njihovih dušah.
O malo bolj in tudi ne tako oddaljenih zgodovinskih dogodkih, ki so zaznamovali usodo številnih prebivalcev te države, predvsem Bošnjakov, se lahko poučimo v več muzejih po mestu. Med njimi je Muzej zločinov proti človečnosti in genocida 1992–1995, kjer lahko vidimo predmete in beremo zgodbe Bošnjakov, ki so jih ti doživljali med vojno v 90. letih. Ogled težko pusti koga ravnodušnega, saj se je to dogajalo pred komaj slabimi 30 leti. Od lani je odprt tudi Muzej obleganja Sarajeva, nedaleč od njiju pa je Muzej vojnega otroštva, ki priča o življenju otrok v času vojne.
Letos v Sarajevu zaznamujejo še eno pomembno obletnico – februarja je minilo 40 let od zimskih olimpijskih iger, edinih iger na območju nekdanje Jugoslavije doslej. Posvečen jim je Olimpijski muzej, kjer je na interaktiven način prikazano vse od začetka razglasitve Sarajeva za gostitelja olimpijskih iger do priprav na ta dogodek in seveda vsi uspehi. Prav Slovenci smo bili leta 1984 rešitelji jugoslovanskega ponosa, saj je naš veleslalomist Jure Franko osvojil edino medaljo za Jugoslavijo na teh olimpijskih igrah (to je bila sploh prva jugoslovanska in slovenska olimpijska medalja), ki je bila srebrnega leska. V eni od vitrin si lahko ogledate celo njegove zmagovite smuči.
Mesto mostov
V Bosni in Hercegovini sobivajo pripadniki različnih narodov in veroizpovedi, prevladujejo pa Bošnjaki, ki so večinoma muslimani. V mestu najdemo več mošej, najbolj znana in največja zgodovinska mošeja v državi je Gazi Husrev-begova mošeja. Za turiste je odprt le manjši del. Vanjo lahko vstopite le bosi in ženske z ruto na glavi. Ob mošeji je tudi muzej, posvečen temu osmanskemu guvernerju Bosne, ki je znan po svojem prispevku k razvoju mesta Sarajeva in gradnji več pomembnih stavb. Čeprav v Bosni in Hercegovini v današnjem času ponovno (ali še vedno) vre med njenimi narodi, smo bili sami priča prijetnim posameznikom, ki so brez zadržkov pristopili in nas ogovorili, ker smo kot turisti seveda izstopali. Starejša gospa nas je med drugim nasmejala z izjavo, da se ji kot muslimanki zdi res škoda, da se naši katoliški duhovniki ne smejo poročati, saj je sama nekoč spoznala enega prav čednega …
Sarajevo je tudi mesto mostov. Skozi središče mesta teče reka Miljacka, med najbolj znanimi mostovi, ki se pnejo čez reko, pa je gotovo Latinski most, tudi Principov most. To je tisti most, kjer je Gavrilo Princip, član Mlade Bosne, junija 1914 s pištolo ubil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, kar označujemo kot povod za prvo svetovno vojno. Ta zgodovinski trenutek označuje tudi spominska plošča oz. odtis Principovih stopal na mestu, od koder je izvršil atentat.
Drugi, morda manj znani most pa je Vrbanja ali most Suade in Olge. To je most sarajevskih Romea in Julije – Boška Brkića, Srba, in Admire Ismić, Bošnjakinje, dveh zaljubljencev, ki ju je maja 1993 med begom iz mesta prav na tem mostu ubil ostrostrelec. O ljubezenski zgodbi para različnih veroizpovedi pišejo pesmi, pripovedujejo zgodbe in filmi. Most pa so poimenovali po prvih sarajevskih žrtvah vojne v Bosni in Hercegovini, to sta bili Suada Dilberović in Olga Sučić.
Še en zgodovinsko pomemben objekt smo si ogledali na našem izletu. To je t. i. sarajevski predor ali tunel upanja, ki je bil zgrajen med obleganjem mesta pod stezo letališča Butmir in je povezoval dva položaja bosanske armade, Butmir in Dobrinjo. Del predora, ki je še ostal, si danes lahko ogledamo, če se spustimo v klet hiše družine Kolar na obrobju mesta. Del hiše je urejen kot muzej, v katerem si lahko ogledamo nekaj vojaške opreme.
O Sarajevu in njegovi posebni energiji, kjer se mešata Orient in Evropa, bi lahko napisali še marsikaj, pa je bolje, da nekaj prepustimo še samostojnemu raziskovanju. Pomembno je, da se prepustite brezskrbnemu, počasnemu ritmu vsakdana, ki ga živijo Sarajevčani. Nikar ne popijte kave na hitro. In če na Baščaršiji naletite na simpatično mlado dekle, ki vodi trgovinico z res lepimi skodelicami za kavo in čaj, jo povprašajte, ali je morebiti že našla fanta, ki zna kuhati. Kot nam je zaupala, ji tečejo solze vsakič, ko mora vleči testo za burek, pa si želi najti enega takega, ki bi to počel namesto nje.
