Ko sem doma povedala, da grem v Jemen, so se vsi prijemali za glavo. Ker je zaradi političnih razmer potovanje v Jemen še vedno nemogoče, pa je zato varno obiskati čudovit otok neokrnjenih plaž, turkizno modrega morja in nenavadnih dreves – rajski otok Sokotra.
Ker sem pustolovka in za potovanja izbiram posebne destinacije, si že nekaj časa ogledujem Sokotro. Vse slovenske turistične agencije vsaj enkrat na leto peljejo skupine na ta otok, vendar moraš kar globoko seči v denarnico. Nakar se mi porodi ideja, da bi lahko šla tudi v lastni režiji. Raziskujem po spletu in za nekaj časa opustim idejo. Lani jeseni zagledam na facebooku objavo, da naša organizatorka Nensi išče ljudi, ki bi se ji pridružili na potovanju. In tako nam je uspelo. Zbralo se je deset ljudi iz Slovenije, Hrvaške in Srbije in podali smo se na sedemdnevno odkrivanje neznanega.
Kjer se srečata Arabsko morje in Indijski ocean
Otok leži med Somalijo in Jemnom, kjer se srečata Arabsko morje in Indijski ocean, in meri približno 132 kilometrov v dolžino in 49 kilometrov v širino, njegova skupna površina znaša 3796 kvadratnih kilometrov, kar je šestina Slovenije. Vseeno smo potrebovali kar nekaj časa, da smo otok dodobra raziskali.
Zanimivo je, da je o Sokotri pisal že svetovni popotnik Marco Polo, čeprav sam nikoli ni stopil na njena tla. Tudi v današnjem času obisk otoka ni ravno preprost. Sokotra ima namreč le eno letališče, katerega obratovanje je od marca 2015 omejeno zaradi vojne v Jemnu. Na otok leti le en humanitarni let na teden iz Abu Dabija in letalske vozovnice se dobijo le pri enem človeku, s katerim lahko navežeš stik le prek aplikacije Whatsapp. Torej klasičen nakup letalskih vozovnic odpade. Tudi po otoku ne moreš potovati brez lokalne agencije. Logistika se morda zdi zapletena, a verjemite, Sokotra je vredna truda, seznam doživetij, ki jih ne sme zamuditi, pa zelo dolg.
Potovanje smo začeli v glavnem in največjem mestu Hadiboh, kjer živi petina prebivalcev. Domačini so (večinoma) prijazni in veseli obiska tujcev. Hkrati pa je opaziti zaskrbljenost za usodo otoka. Združeni arabski emirati namreč hočejo prevzeti otok od Jemna, kar bi pomenilo množično gradnjo takšnih in drugačnih kompleksov. Otočani so zelo zavedni in se sploh nimajo za Jemence. Nasprotujejo vsaki novosti, ki bi ogrozila njihov način življenja. To ni čudno, saj imajo svoj jezik, kulturo in zgodovino.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) OŠ IV Murska Sobota zaznamovala 60 let delovanja
Osnovna šola IV Murska Sobota oziroma mavrična šola, kot jo imenujejo številni, ker sprejema drugačnost, je praznovala šestdeseti jubilej.
Žal se tudi tu zelo pozna nova islamizacija. Izginjajo pisana ženska oblačila, večina domačink je popolnoma zakritih. Fotografirati jih je strogo prepovedano. Ko smo se vozili po ulici, so se že mlada dekleta skrivala pred radovednimi turisti s telefoni. Moški delajo kot ribiči ali prodajalci. Njihovo najljubše opravilo je klepet ob srebanju vročega sladkega čaja. Žal se je tudi tu začelo širiti uživanje opojnih listov kata, ki ga dobivajo iz Jemna, veljalo pa naj bi za naravno poživilo, ki pri uživalcih povzroča ugoden občutek.
Popolnoma izoliran od preostalega sveta
V Arher smo prispeli za čas kosila. Med kosilom na plaži nas že pozdravijo delfini, ki veselo lovijo valove. Slikoviti Arher je znan po strmih visokih sipinah, ki se srečajo z morjem. Tukaj smo imeli čas za vzpon na kakšno od sipin in prvi skok v morje. Popoldne smo se odpravili na skrajno vzhodno točko Sokotre, kjer smo opazovali sončni zahod. Turistične infrastrukture ni, taborjenje sredi neokrnjene narave pa je prava poslastica za potovalne sladokusce. Na Sokotro smo se odpravili v pričakovanju veliko divjega, nepredvidljivega in predvsem nobenega, ampak res nobenega luksuza. Spali smo v šotorih, prha sta bila sladka voda rek in jezer ter morje, stranišče pa izbran prostor v naravi. Mest ali trgovin ni, jedli smo veliko svežih rib, riža in špagetov. Svetloba je prihajala od sonca, ponoči pa od naglavnih svetilk, ognja, lune in zvezd, vse zlito z naravnim okoljem. Elektrike ni. Telefone polnimo v avtomobilih ali s solarnimi prenosnimi polnilci.
Naslednje jutro smo se podali na štiriurni treking po skalnatih pečinah vse do jame Hoq. Tam smo z naglavnimi lučkami jamo tudi raziskali. Po preživetih dveh dneh v Arherju se odpravimo naprej v dolino Wadi Homhil, kjer se iz vasi Halah povzpnemo do vasi Homhil, vse do naravnega bazena nad Arabskim morjem, kjer se končno okopamo. V rezervatu se seznanjamo z rastjem Sokotre.
Sokotra je skoraj popolnoma izolirana od preostalega sveta, zato ni presenetljivo, da je kar tretjina otoškega rastlinja endemitov, torej take rastline ne rastejo nikjer drugje na svetu. Julija leta 2008 je bil otok uvrščen na Unescov seznam naravnih čudes in je eden najnenavadnejših krajev na svetu. Nadrealistična, dežnikom podobna drevesa, na tisoče rib ter belih rakcev, ki v mraku švigajo po beli mivki, nam pričarajo posebno doživetje, počutimo se, kot da smo na nekem drugem planetu.
Potovanje nadaljujemo v morskem rezervatu Dihamri z malce drugačno plažo, kjer si lahko ogledamo podvodni svet, saj je ob plaži največji in najbolj znan koralni greben na Sokotri, kjer se velikokrat igrajo tudi delfini. Vsak se po svoje zabava v morju. Večina snorklja in občuduje podvodni svet, nekateri plavajo in se hladijo. Čeprav pravijo, da imajo zimo, to pomeni dnevne temperature do 30 stopinj – ob rahlem vetrcu. Morje se ne ohladi pod 27 stopinj. Kot vsak večer tudi tokrat zakurimo taborni ogenj.
Narava spustila domišljijo na pašo
Zbudimo se ob vroči jemenski kavi z lokalnimi datlji na krožniku. Po zajtrku se odpravimo na pot po pokrajini, ki je lunarna, samo kamenje in rdečkastorjava pusta in nerodovitna zemlja z redkimi nizkimi grmiči. Spet naletimo na puščavske vrtnice, na stotine jih je. Tolsti adenij, vaza, drevo steklenica, drevo z nabreklim trebuhom, puščavska vrtnica … vse to so imena, s katerimi se ponaša to nenavadno drevo. Drevesa rastejo na kamnitih tleh, videti je, kot da sploh ne potrebujejo zemlje, da rastejo naravnost iz kamna. Vsako drevo je drugačne oblike, eno bolj zanimivo od drugega. Pozimi zacveti, cvetovi so rdeče rožnati, a zelo strupeni. Narava je spustila domišljijo na pašo.
Cesti, po kateri smo se vozili, bi težko rekli cesta. Je razdrapan kolovoz, luknja pri luknji, polna skal, globokih udrtin, ponekod prečkamo hudournike ali manjka pol cestišča. Vozniki suvereno in na videz lahkotno premagujejo cestne ovire. Trikrat v dveh dneh zamenjamo gumo. Prispemo do južnega dela peščenih belih sipin Zahek in Hayf, ki dajejo vtis, da smo v pravi puščavi. Saj pravzaprav smo. Peščene sipine so nastale zaradi stalnih vetrov, ki pesek potiskajo v valovite sipine vzdolž obale. Prenočimo in zjutraj nas pri šotoru pozdravijo beli rakci, ki švigajo mimo.
Tokrat se odpravljamo proti najgostejšemu gozdu znamenitih dreves zmajeve krvi (angl. dragon blood tree), v višavju Firmhin, kjer se preostanek dneva sprehajamo in občudujemo ta nenavadna drevesa. Tokrat se temperatura spusti pod 20 stopinj. Zvečer večerjamo v puloverjih in jaknah z našimi lokalnimi gorskimi gostitelji, nad nami pa se bohoti prekrasno nebo, polno zvezd.
Sokotra ni spomenik
Za zajtrk kot običajno dobimo omleto iz jajc, njihov tradicionalni kruh, sadje, fižol in celo nutelo. Veliko večino teh izdelkov dobijo uvoženih iz Jemna. Tako se odpravimo proti laguni Ditwah s prekrasnim razgledom na kristalno čisto morje, kjer smo preživeli zadnja dva dni. Z lokalnimi ribiči smo se s čolnom odpravili med jate delfinov opazovat njihovo živahno igro. Bilo jih je na stotine. Sprehod po belih peščenih plažah Quilansiye, ki leži na zahodnem delu otoka, pa se z malo domišljije kosa z občutkom, ki ga je verjetno doživel Neil Armstrong na luni. S sončnim zahodom drugega največjega mesta Quilansiya in jastogi za večerjo smo tako sklenili naše potovanje.
In za konec mi je bil všeč zapis Sokotra ni spominek. Izvoz koral, školjk in polžev – ter celo peska – je strogo prepovedan. Ob odhodu obmejni organi natančno pregledajo, ali nisi poskusil vzeti s seboj koščka otoka. Kdor ga je izkusil, ga ne bo pozabil. In to je tisto, kar šteje.
