Preden se Slovenci lahko odpravimo v to državo, si moramo urediti vizum. Čeprav vloga za pridobitev tega dovoljenja na prvi pogled ni bila videti zahtevna, so mi jo kar petkrat zavrnili, preden je bila končno sprejeta. Ko imaš vizum, se lahko brezskrbno podaš pustolovščini naproti. Moja se je začela na mednarodnem letališču v Kuvajtu. V državi ni železniškega prometa, tako da si v celoti odvisen od avtobusa in avta. V državi prav tako ne najdemo rek ali jezer, njihov glavni vir vode je morje. To vodo s pomočjo naprav za razsoljevanje spremenijo v pitno.
Če je vode malo, je toliko več nafte. Gospodarstvo Kuvajta temelji na nafti in domačinom zanjo ni treba odšteti veliko denarja. Ko sem se ustavila na bencinski črpalki, sem bila izjemno presenečena. Liter goriva tam stane zgolj 20 centov. Še bolj me je presenetilo dejstvo, da nimajo davkov. Razdalje v državi so majhne, saj je Kuvajt po površini celo nekoliko manjši od Slovenije. Za lažji ogled države priporočam najem avta, saj so taksiji zelo dragi. Na težave sem naletela tudi, ko sem iskala turističnega vodnika. Našla sem samo enega, ki je bil videti zanesljiv in imel dokaj normalno ceno, čeprav sem tudi pri njem imela občutek, da si jo izmišljuje sproti.
Religija Kuvajta
Zgolj 30 odstotkov prebivalcev je domačinov. Večina tujcev prihaja iz Indije, Egipta in Filipinov. V državi, v kateri so domačini v manjšini (1,45 milijona ljudi), je glavna religija islam.
Nekaj o tej religiji sem se naučila ob obisku Velike mošeje, ki stoji v središču mesta. Je največja v državi in se razprostira na 45.000 kvadratnih metrih. Sprejme lahko okoli 10.000 ljudi, v času odpiralnih ur pa je vsak dobrodošel, da si ta verski hram ogleda od znotraj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Preden vstopiš, se moraš primerno obleči. Moški morajo imeti pokrita kolena in ramena, ženske si morajo poleg dolgih in ohlapnih oblačil nadeti še pokrivalo za lase. Če obiskovalci nimajo primernih oblačil, si jih lahko zastonj izposodijo na prizorišču. Gostoljubnost ljudi je bila prijetna. Vsi obiskovalci dobijo zastonj vodo, sok, njihovo specialiteto – dateljne ter imajo možnost, da si vzamejo s seboj brošure, majhne knjige in magnete. Tudi vstopnine v mošejo ni.
Njena notranjost je urejena, pred vstopom si morajo vsi sezuti čevlje. Vodnik nas je opozoril, da se moški in ženska v zgradbi ne smeta fotografirati tako, da bi se dotikala. Malo za šalo je dejal, da če se to zgodi, lahko on izgubi službo. Po končanem ogledu glavnega dela mošeje je naši skupini pokazal tudi poseben del objekta, v katerem so vladarji države med obredi. Od muslimanov se pričakuje, da molijo petkrat na dan. Ure molitev se iz dneva v dan spreminjajo, zato imajo na telefonu posebno aplikacijo, ki jim kaže točne ure, namenjene molitvi. Toda tudi brez te aplikacije se je enostavno spomniti, kdaj je čas za molitev, saj se po vsem mestu oglasijo zvočniki in molitev se sliši v prav vsako zgradbo v bližini.
Stara tržnica Mubarakiya
Poletja v Kuvajtu so izredno vroča. Med mojim obiskom države so temperature občasno dosegale tudi 50 stopinj Celzija. Stara tržnica Mubarakiya, ki je v hladnejših letnih časih polna ljudi in življenja, je bila takrat skoraj prazna, saj se prebivalci izogibajo neznosnim temperaturam. Na tej tržnici lahko zapraviš ure in ure. Sprehajaš se naokoli in si podrobneje ogledaš perzijske preproge, tradicionalne noše, zlati nakit – tam najverjetneje najdeš vse, kar si zamisliš ali zaželiš. Najdemo recimo tudi trgovine z dateljni, medom in raznimi začimbami. V primerjavi z drugimi izkušnjami na tržnicah sem bila vesela, da prodajalci niso bili vsiljivi, tako si se takoj počutil bolj sproščeno. K udobnemu vzdušju pripomore tradicionalni pridih tržnice.
Največji nebotičnik v državi
V nasprotju z Mubarakiyo so sodobne tržnice in nakupovalni centri v Kuvajtu zelo moderni. Novozgrajeni nebotičniki so paša za oči. Domačini se v prostem času radi sprehajajo po nakupovalnih centrih, ki so zmeraj tako močno klimatizirani, da te zebe tudi, če si za poletje preveč oblečen (dolgi rokavi). Zelo znana zgradba je Al Hamra Business Tower, najvišji nebotičnik v Kuvajtu, ki je visok kar 414 metrov. Zraven je nakupovalno središče, v katero sem bila napotena. V zgradbo sem prišla skozi napačna vrata in sem tako po pomoti vstopila v Business Tower namesto v nakupovalno središče. Zaposleni v zgradbi so bili prijazni in mi sami ponudili, da mi omogočijo vstop v zgradbo, čeprav praviloma tam turisti ne smejo vstopati. Prijazen gospod me je pospremil v 53. nadstropje, iz katerega se lepo vidi največja znamenitost Kuvajta – Kuvajtski stolpi.
Kuvajtski dinar
Kuvajt spada med najbogatejše države na svetu. Njihova valuta, kuvajtski dinar, je najmočnejša valuta na svetu. Trenutno je 1 evro vreden 0,33 kuvajtskega dinarja. V menjalnici sem zamenjala 100 dolarjev in bila zelo presenečena, ko sem prejela zgolj 30 dinarjev. Cene v trgovinah so se mi zdele primerljive s cenami v Sloveniji, je pa hrana v gostilni veliko cenejša. Za približno 7 evrov lahko v Kuvajtu dobiš porcijo hrane, ki je tako obilna, da bi se lahko najedli kar trije. Podnebje v državi ne ponuja najboljših razmer za kmetovanje. Iz tega razloga je večina hrane v Kuvajtu uvožene iz azijskih držav. Njihova kuhinja ima velik pridih indijske. Najbolj znani jedi sta machboos in biryani – obe vsebujeta riž in meso, vendar se razlikujeta v okusu. Pomembno vlogo igra tudi morska hrana.
Konservativna država?
Pred prihodom v Kuvajt sem se pozanimala, katera pravila je treba tam upoštevati v posameznih situacijah. Ni na primer dovoljeno, da si neporočen par deli hotelsko sobo ali živi v istem stanovanju, ženske na javnih plažah naj ne bi nosile »navadnih« kopalk in naj bi bile na splošno oblečene bolj konservativno oziroma dostojno, v javnosti se ne sme izkazovati ljubezni, alkohol in svinjsko meso ter homoseksualnost so prepovedane. Realnost ni tako zategnjena in huda, kot piše na papirju.
Ko si tam, so vsa ta pravila malo zrahljana in je bilo bivanje kar sproščeno. Vodnik mi je tudi rekel, da se lahko brez težav v morju na javni plaži kopam v običajnih kopalkah. Voda je bila pretopla, tako da se nisem kopala, toda vseeno je lepo videti, da država postaja zmeraj bolj ženskam prijazna – čeprav so volilno pravico dobile komaj leta 2006.
Med potovanjem sem srečala zelo malo tujcev. Imela sem prijeten občutek, da sem državo spoznala, preden je ali bo postala preplavljena s turisti z vseh možnih koncev sveta. Verjamem, da se bo zmeraj več ljudi napotilo v Kuvajt in odkrilo na lastno pest, koliko vsega ponuja država, ki sicer ni ravno običajna turistična destinacija.