Ladjica – veza, kot ji pravijo domačini, je plula med Unijami in Suskom ter občasno zavila še na bližnje Srakane, Silbo in Ilovik. Posebni otoki, ki jim za zdaj še ni uspelo dobiti priložnosti, saj se je s Suska pravzaprav nemogoče odlepiti, četudi je Tijat nadomestila sodobnejša flota in je obisk malce lažji.
Nenavaden mini otoček
Po šestih urah mirne plovbe je Tijat nemirno pristal na izpostavljenem mini pomolu in začelo se je iztovarjanje. Osnovni živež, gradbeni material, nato smo prišli na vrsto takrat še redki potniki. Bila je ljubezen na prvi pogled in zgodbe pričajo, da na Susku tako pač mora biti. Ali ga vzljubiš ali zasovražiš. Kot vsak drug lep odnos je tudi ta obojestranski. Presrečni izbranci se vedno znova vračamo na ta nenavadni košček sveta, odmaknjen otok nas še vedno razvaja s svojo idilo in zagotavlja varen pristan pred čermi življenja.
Poseben je res v vseh pogledih. Visoko kotira na radarju jezikoslovcev, antropologov, sociologov, zgodovinarjev, geografov in pogosto je na sporedu navtičnih navdušencev. Zapazili so ga tudi modni izvedenci, dasiravno otok ne ponuja nobenih glamuroznih modnih izkušenj. Zgodovinarji se bodo počutili doma, raziskovalci narave so čedalje pogostejši, tako kot turisti, ki jim je splet razkril vsa čudesa otoka. Tudi umetniki često najdejo na Susku svojo oazo in postavijo svojo razstavo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(ANONIMKA) V radgonskem podjetju odpustili delavce, eden od njih trdi, da nezakonito. Kaj odgovarja vodstvo?
Vodstvo trdi, da so odpuščali po veljavni zakonodaji in da pri tem niso kršili pravil.
Tukaj lahko človek doživi največji mir na svetu, ob pravem času pa tudi največji in najglasnejši žur v vinogradih pod zvezdami. Nešteto samotnih zalivčkov ob kristalno turkizni vodi vabi v svoja nedrja in oči se lahko spočijejo ob modrem horizontu, ki ga le tu in tam zmoti kaka jata galebov ali vran ali mimohod ovac. Čisto drugače je na glavni otoški plaži, kjer vsaj v sezoni kraljuje direndaj.
Peščeni otok brez avtomobilov
Susak je naravni fenomen in vsaj v Sredozemlju mu ni para. Sestavljen je namreč iz fine rumene mivke, ki naj bi jo na kamnito ploščo nanesli starodavna reka Pad in morski vetrovi. Otok je terasast in v celoti prekrit s trstiko, ki se umakne le vinogradom in dvema strnjenima naseljema. Spodnje selo objema največji peščeni zaliv, 150 stopnic pa nas loči od Zgornjega sela, ki je zbrano ob cerkvi in ostankih benediktinskega samostana iz 11. stoletja.
Glavno prevozno sredstvo je samokolnica, nekaj je manjših traktorjev in zarjavelih koles. Na Susku namreč ni cest, vsaj takih ne, ki bi premogle kakršno koli resnejšo vožnjo po teh niti ne štirih kvadratnih kilometrih. Ozka obrasla pot na grebenu otoka, katerega najvišji vrh doseže le 98 m, povezuje svetilnik na skrajnem rtu, pokopališče in kapelico na drugem rtu. Svetilnik je stalno naseljen, zgradili so ga že l. 1881, ponuja prekrasne razglede in je zelo pomemben pri pomorščakih. Sredi otočka je na najlepšem možnem kraju pokopališče. Bele kripte, kjer se na spomenikih bohotijo fotografije pokojnikov. Spokojno mesto pove veliko o rodbinah otočanov, na celem pokopališču je moč na prste ene roke prešteti priimke. Izoliranost in odmaknjenost sta terjali svoj davek.
Ni oliv in vonja po borovcih, saj je na otoku dreves le toliko kot priimkov. Niso pa zato senzorni čuti nič prikrajšani, saj po otoku veje vonj origana – latinsko Sansegus, po katerem naj bi otok dobil tudi ime.
Poseben otok posebnih ljudi - Sansegoti
Trenutno je Susak stalno naseljen s približno 200 dušami, za časa Jugoslavije pa je bilo to najgosteje naseljeno območje s skoraj 2000 prebivalci, ki so se pretežno ukvarjali z vinogradništvom in ribolovom ter predelavo rib v tovarni ob pristanišču. V 60. letih je sledil eksodus, Susačani so svoj prostor pod soncem našli v Ameriki, po uradnih popisih je do leta 1991 emigriralo kar 95 odstotkov avtohtonega prebivalstva – Sansegotov, kakor si pravijo, in našlo dom v zvezni državi New Jersey. Zadnjo soboto v juliju tako zaznamujejo dan izseljencev. Več kot zabaven dogodek se začne z zborom v narodnih nošah. Slovesna noša Sujčanic, kot se imenujejo domačinke, je videti sila nenavadno in je menda prvi zametek mini krila na svetu. Noge zakrivajo volnene nogavice fluorescentnih roza barv, ki so ob zimski burji blagoslov in v poletni pripeki prekletstvo. Nabrano krilo, imenovano kamižot, za izdelavo katerega je menda potrebnih deset metrov blaga, je nabrano visoko nad koleni in bolj spominja na balerino iz risanke kot narodno nošo tega odmaknjenega sveta. Ramena krasi pisana ruta, ki se prelevi v predpasnik, umetelno spete lase pa cvetlice. Plesu sledi zabava v Klubu izseljencev, ki je priljubljeno stičišče in prostor veselja tudi ob delovnih dneh. Ob susaškem rujnem vinu preteče veliko besed med domačini in izseljenimi prišleki, razume jih pa skoraj nihče. Če smo Prekmurci posebni v svojem narečju, nas oni gladko prekašajo po levi. Njihov govor je namreč zmes arhaične hrvaščine, italijanščine in amerikanščine in še česa ter ga govorec hrvaškega knjižnega jezika praviloma ne razume.
Zgodbe, ki jih piše otoško življenje
Susak premore osnovno šolo, ki jo trenutno obiskujejo trije učenci. Učiteljica Barbara se ob koncu pouka prelevi v kuharico v lastni restavraciji in sezonsko sobodajalko. Turizem je namreč trenutno redka možnost preživetja domačinov.
Preprosto, a trdo življenje otočanov je prepredeno z druženjem na pomolu ob prihodu veze in katamarana ali ob cerkvi, ki jo krasi križ, t. i. Veli bouh – razpelo iz 12. stoletja, ki ga je menda naplavilo na obalo. Ta dogodek praznujejo z dnevom križev, ki se konča z veseljačenjem. Tako kot nogometna tekma, na igrišču ob obali.
Ali pa srečanja na križišču ozkih uličic ali peščenih potk s cigareto v roki. Lokalna vraža namreč pravi, da otok občasno naselita zli sili Mora in Tema, ki jima lahko ubežiš le s spretno uporabo ognja, za kar naj bi bila dovolj tudi cigareta in dobra beseda. Dobro jima je ubežati, saj prinašata bolezni, za katere pa na otoku ni poskrbljeno. Občasno so redovnice opravljale osnovno medicinsko oskrbo, z njihovim odhodom pa lahko otočani poiščejo pomoč na Lošinju ali Reki. Nekoč ni bilo tako. Legenda pravi, da topli pesek zdravi neplodnost, zagotovo pa je za časa Marije Terezije na Susku stalo zdravilišče za respiratorne bolezni, o čemer pričajo ruševine. Mnogim dobrosrčnim legendarnim domačinom ni uspelo ubežati, so pa za časa življenja pustili pečat v identiteti otoka, zaradi katere se vedno znova in znova radi vračamo.
