Otok boga sonca, prijaznih in vsega hudega vajenih domačinov že leta vabi trume turistov in tudi v tem koronskem obdobju ni bilo videti, da bi jih bilo kaj manj. Letal niso ustavili niti požar, izpadi elektrike, niti peklenska vročina. Kristalno čisto morje, odlična hrana, antična zgodovina in poceni vozovnice letalskih nizkocenovnih prevoznikov z bližnjih letališč so zvabili tudi mene, dasiravno otok premore en sam samcat hostel in kamp sredi gozda, ki pa je na žalost pogorel. Za vse ljubitelje all inclusive počitnic ob senčnikih in ležalnikih pa je to čisto pravi raj.
Dežela olimpijskih iger
Lanskega vročega avgustovskega dne je celotna Slovenija srčno navijala za naše košarkarje v Tokiu, jaz pa sem prvič v življenju poiskala športni bar, da bi v deželi olimpijskih iger pogledala tekmo vseh tekem. Termometer v senci je kazal krepko čez 40 stopinj in hladno grško pivo mythos se je zazdelo odlična izbira. Na terasi ni bilo na začetku žive duše in prav žal mi je bilo Avstralcev, ki takrat še niso smeli ne noter ne ven, se mi je pa že po prvem sodnikovem žvižgu pridružil starejši domačin Dimitrij, lastnik taverne v soseščini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Zaželel mi je, da naši fantje zmagajo kot njihov Diagoras. Čeprav po njem nosijo ime tudi rodoško letališče, stadion, lokalni nogometni klub in njegov bronasti kip diči glavno mesto, žal nisem vedela, kdo ta osebnost je, sem ga pa popolnoma zmotno postavila v filozofske vode. Gre namreč za dvakratnega zmagovalca antičnih olimpijskih iger v boksu. Tudi njegovi trije sinovi so bili olimpijski prvaki, njegovi hčerki pa pripada primat med publiko, saj je bila menda prva ženska, ki je prisostvovala igram (zaradi golih tekmovalcev so bile olimpijske igre prvotno namenjene le moškim). Legenda pravi, da se je, preoblečena v moškega, prismukala med publiko in navijala za svojega sina in nečaka. Osem olimpijskih medalj moških članov njene ožje družine jo je rešilo bridke smrti, od sojenja njej pa so menda pred vstopom na stadion slekli vse trenerje športnikov, da le ne bi kakšno žensko oko uzrlo golih atletov. Še dobro, da so se časi spremenili, zato sva se z Dimitrijem kljub porazu naših fantov odločila nazdraviti naši ekipi. Retsino je predlagal možakar – močno grško belo vino s priokusom smole. Stari Grki so namreč svoje vino hranili v amforah in za krpanje lukenj in odprtin v teh so uporabljali zmes mavca in borove smole. Tako je vino dobilo specifičen okus po borovi smoli, ki je bil takratnim pivcem zelo všeč, danes jo seveda umetno dodajajo, okus pa je menda identičen kot pri vinu v več kot tri tisočletja stari amfori, ki so jo našli v Atiki. Vino grških bogov sva popila in Dimitrij je predlagal, da se premakneva do njegove taverne, saj grška vina kar kličejo po lokalnih dobrotah.
Srednjeveški vitezi
Postregel mi je s stifadom, odlično grško enolončnico, prvotno iz zajčjega mesa, ki ga sedaj nadomešča govedina s karamelizirano čebulo. Porcija je bila ogromna in Dimitrij se je pošalil, da želi, da njegovi jedci postanejo velikani. Rodoški kolos – megalomanski spomenik za takratne čase je namreč zaradi svoje velikosti veljal za eno izmed sedmih čudes antičnega sveta, ki je konkuriral Keopsovi piramidi in babilonskim visečim vrtovom. Štiriintrideset metrov visok bronasti kip boga sonca Helija je stal pred vhodom v pristanišče in ladje so v rodoško luko menda zaplule med njegovim razkorakom. To čudo takratnega sveta je porušil uničujoči potres nekje v tretjem stoletju pred našim štetjem in zazdelo se je, da je s kolosom padla tudi vsa antična grška zgodovina, saj je vsaj stari del mesta Rodos na prvi pogled popolnoma srednjeveški in na večer se na sprehodu za obzidjem starega mestnega jedra še smukajo vitezi po kamnitih uličicah, še posebej če spiješ kakšen grški uzo preveč, mi je zagotovil Dimitrij.
Mogočno štirikilometrsko obzidje, ki ga je zgradil krščanski viteški red hospitalcev oz. ivanovcev (kasneje so našli sedež na Malti in jih danes poznamo pod imenom malteški viteški red), je kljubovalo turškim in egipčanskim vpadom vse do leta 1522, ko je Rodos padel in bil nato last Osmanskega cesarstva skoraj štiri stoletja. Leta 1912 je pripadal Italiji, po drugi svetovni vojni pa so bili vsi dodekaneški otoki priključeni matični Grčiji. O bogati rodoški zgodovini se lahko poučimo v izvrstnem arheološkem muzeju v starem mestnem jedru, otok pa nas s svojimi ostalinami akropol, razvalinami gradov, stadionov, z zapuščenimi italijanskimi vasicami v svoji notranjosti in prekrasno obalo kar vabi, da ga raziščemo.
Akropola v Lindosu
Tik ob obali, na strmem skalnatem pobočju ribiške vasice Lindos na vzhodni obali otoka, je zrasla akropola. Legenda pravi, da naj bi jo postavil Danej že v 4. st. pr. n. št., ki je na otok prišel s svojimi 50 hčerami, da bi ubežal jezi boginje Here. Po akropoli v Atenah je to druga najpomembnejša akropola Grčije. Osrednji tempelj je posvečen boginji Ateni, čeprav najstarejša svetišča tega kompleksa segajo še v čase, ko so tam slavili poganske bogove. Gradili so jo Grki, Rimljani, Bizantinci, malteški vitezi in Turki. Po vzponu na akropolo, nekateri si pomagajo z mulami, vas tam pričaka neverjeten razgled. Na eni izmed vstopnih točk je moč videti v skalo izklesano vojaško ladjo iz leta 180 pr. n. št, grad svetega Janeza Krstnika, pravoslavno cerkev, ostanke rimskega templja, posvečenega Dioklecijanu, znamenite grške stopnice, stebre take in drugačne. Preplet kultur in zgodovine je več kot očiten. Sveže pomaranče, za katere dejansko vidite, kje so jih nabrali, vas pričakajo v vasi pod akropolo, kamor se boste pred pripeko poletnega sonca skoraj morali skriti ter pokramljati z domačini.
Otoška brezpotja
Zdi se, da so častilci sonca, turkiznega morja in odlične mediteranske hrane na rodoških tleh v varnem zavetju grških bogov in boginj, je bilo pa, kot že rečeno, lani poleti tudi na Rodosu za kratek čas kot v peklu. Dolgotrajna suša in požari so zaprli notranjost otoka, gasilci so se trudili rešiti, kar se rešiti da. Notranjost tega otoka je vsaj po Dimitrijevih besedah, ki kot prišlek s Krfa tam živi že 60 let, misteriozna in očarljiva. Dolina metuljev med zelenjem in rečicami vabi, tudi na kakšen hrib lahko splezate, se sprehodite med oljkami ali igrate z otoškimi mačkami. Vse ob svojem času, tokrat je narava rekla ne, starosta Dimitrij pa modro dodal bojda Aristotelovo misel, da je v vseh stvareh v naravi nekaj čudovitega.
