Potepanje s soprogo in najinima gostiteljema se je začelo že dan po prihodu. Prvi cilj je bil narodni park Algonquin. Glavna želja, da vidiva losa, se nama sicer ni izpolnila, a želja je bila potešena s tem, da smo srečali medvedko z mladiči, kanadske gosi, velike želve, jelenjad in precej drugih divjih živali. Kanadčani imajo zelo spoštljiv odnos do divjadi in številni imajo na telefonih aplikacije z glasovi predvsem ptičev in jih iščejo ob oglašanju. Pot smo nadaljevali proti pokrajini in mestu Haliburton, si tam nakupili živila in pribor za ribolov ter se namestili v koči ob čudovitem jezeru, daleč od vasi in v družbi divjih živali. Štiri dni ribolova, zabave in dobre kuhinje je minilo prehitro in že smo bili na poti proti Ottawi, kjer je sedež kanadske vlade.
Predsednik ne more spati v vladni palači
Ottawa ni postala glavno mesto po naključju, ampak je prestolnica zato, ker ni niti na francoskem niti na angleškem teritoriju. To imenovanje je bila ena od modrih potez kraljice Viktorije leta 1857. Mesto leži ob reki z istim imenom in je ena od najbolj hladnih prestolnic na svetu. Je čisto in varno mesto z okrog 900.000 prebivalci. Na t. i. parlamentarnem griču krasi mesto veriga parlamentarnih stavb, zgrajenih v angleškem slogu, ki so ob cesti, na kateri so bili leta 2019 v času covida-19 množični protesti voznikov kamionov, česar se Kanadčani še danes sramujejo. In to predvsem zato, ker so protesti imeli politično podlago.
Ja, tudi kanadska družba je politično precej razdeljena. To se vidi po tem, da so stalni protesti pred parlamentom, oglašajo pa se tudi tuji protestniki, ki želijo opozoriti na težave v svoji domovini. Ob stezah, ki vodijo do hrama demokracije, so številni spomeniki zaslužnim Kanadčanom. Ottawa ima znameniti 202 kilometra dolgi kanal Rideau s 46 zapornicami, ki povezuje reko Ottawo z jezerom Ontario. Je pod Unescovo zaščito in se pozimi spremeni v najdaljše drsališče na svetu. Kanal je nekoč služil za transport lesa, danes pa je ena od glavnih atrakcij, saj je dobro ohranjen, ob njem pa so kolesarske steze. Seveda se da po njem zapeljati tudi z ladjo. Amfibijsko vozilo je namreč vozilo, ki vas popelje po kopnem in po reki.
Na seznamu ogledov mora biti tudi ogled kanadskega muzeja zgodovine, ki je nacionalni muzej antropologije, kanadske zgodovine, kulturnih študij in etnologije. Velik del muzeja je posvečen Indijancem, za katere predvsem mladi trdijo, da jim je Kanada storila veliko gorja, in to vse do devetdesetih let minulega stoletja, ko so nehali z odvzemi in prevzgojo indijanskih otrok. Razen tega država nikoli ni ugotavljala izginotja in pobojev Indijancev in nikoli ni kaznovala krivcev za ta početja. Mesto nudi še oglede drugih muzejev, izstopa pa narodna galerija Kanade z znamenitim pajkom pred vhodom. Na razpolago so vam tudi adrenalinski športi, čudoviti parki in seveda pestra kulinarična ponudba. Zanimiva zgodba prihaja prav iz parlamenta. Sedanji predsednik vlade ne more bivati v stavbi, ki mu pripada kot premierju, saj je prejšnji predsednik vlade s številnimi mačkami v hiši le-to tako uničil, da se je moral Trudeau namestiti v rezervni objekt. No, pa mi bentimo nad našimi politiki ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V ŽIVO 2. krog lige prvakinj) Črno-bele v volčjem žrelu: St. Pölten - Mura Nona 0 : 0*
Na stadionu NV Arena v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji se od 19h dalje v 2. krogu lige prvakinj merijo domače nogometašinje, ki imajo vzdevek "volkulje", in pa soboške črno-bele. Za slednje bo to resen preizkus njihove kakovosti, saj je St. Pölten serijski državni in pokalni prvak in tudi v ligi prvakinj je prišel že do četrtfinala. Ampak danes je šele samo prva tekma. Bodo Sobočanke izvlekle pozitiven izid? Spremljajte z nami!
Ob avto v šestih minutah
Iz Ottawe nas je pot vodila v 520 kilometrov oddaljeni Toronto, ki je z 2.800.000 prebivalci največje kanadsko mesto. Ja, tudi za Toronto bi lahko rekli, da je mesto, ki nikoli ne spi. A za to plačuje že prevelik davek. V mestu se povečuje kriminal in na vsakih šest minut se ukrade avto. Toda v centru se vidi blišč bogatih. Številne stolpnice v steklu so zaradi enormnih cen dostopne le izbranim. In seveda so stanovanja razprodana. Toda v Toronto sem prišel z namenom, da spet vidim CN Tower (kanadski nacionalni stolp), ki je bil ob mojem prvem obisku s 554 metri najvišja stavba na svetu. Pravzaprav gre za televizijski stolp, na katerem so na višini 450 metrov zgradili še restavracijo, do katere pelje dvigalo, narejeno iz prozornih materialov. Naj priznam – bilo me je pošteno strah, ko sem v le nekaj sekundah prišel na omenjeno višino. V bližini stolpa je ogromen akvarij z več kot 16.000 vrstami živali.
Ponovno sem si ogledal domovanje bejzbolske ekipe Blue Jays, t. i. Rogers Centre, kjer sem ob prvem obisku spremljal tekmo z Red Soxi. Nedaleč je še Scotiabank Arena, kjer svoje tekme v NBA igra klub Toronto Raptors. Ena od znamenitosti je tudi Casa Lona (Hiša na hribu), ki je 100 let stari grad s številnimi za javnost odprtimi sobanami in čudovitimi vrtovi. Hokej na ledu je brez izjeme njihov glavni šport, pred bejzbolom, ameriškim nogometom in soccerjem (našim nogometom). Prav zato je v Torontu hokejski muzej slavnih, kjer si lahko ogledate zgodovino hokeja na ledu, na ogled pa je celo oprema Anžeta Kopitarja. Vreden ogleda je seveda tudi Royal Ontario Museum. Stavba je v obliki diamanta, predstavljeni pa so eksponati s celega sveta. Seveda premore Toronto številne festivale, koncerte in zabaviščne parke.
A pri tem se vedno pojavi en problem – čas. Po Torontu je sledila vrnitev v Wroxeter, vas, v kateri sva imela domicil. Kraj je blizu Kitchenerja, kjer sem bival med prvim obiskom. Le-ta je imel takrat v nočnem klubu Lulu's najdaljši točilni pult na svetu, v njem pa sem v živo poslušal The Pointer Sisters. Če je takrat imel kraj 140.000 ljudi, jih živi sedaj v njem čez 400.000, saj se prebivalci množično selijo iz Toronta v okoliška mesta. In prav zato sta ga moja gostitelja zapustila. Toda univerzitetni Kitchener, ki se dotika drugega univerzitetnega mesta Waterloo, ni neko zaspano mesto. V njem je vsako leto največji oktoberfest izven ozemlja Nemčije. In tu se je rodil prvi pametni telefon BlackBerry 6210. Čisto in zeleno mesto se je ob ustanovitvi leta 1833 imenovalo Town of Berlin, 1916. leta pa so mu dali sedanje ime.
Mi gremo k sosedom
Kanada je znana po številnih jezerih. Največja so Ontario, Erie, Michigan, Superior, Winnipeg in Huron. Prav zadnje je bilo naša destinacija. Sauble Beach nudi kilometre peščenih plaž, čudovite sončne zahode in odlične restavracije. Mar ni to vse, kar potrebujemo za dober dopust? Le voda je bila hudičevo hladna. Prav ob jezeru Huron je tudi območje, ki ga je država vrnila indijanskim skupnostim, ki imajo sedaj ob plaži nastanitve za oddajanje turistom.
Sredi teh jezer (razen jezera Winnipeg) poteka meja z ZDA, kamor smo se prav tako odpravili. Že sam prehod meje je bil adrenalinski. Slikanje zenic, prstni odtisi vseh prstov, test na droge in obilica podatkov ti porajajo vprašanje, kako je sploh možno, da je v državi toliko kriminala. Sledil je odhod v Detroit, mesto, ki ga je leta 1701 ustanovil francoski vizionar Cadillac, in mesto, ki je pred leti zašlo v stečaj, predvsem zaradi propada avtomobilske in železarske industrije. Število prebivalcev se je posledično več kot prepolovilo in ob peščici bogatih je ostalo ogromno takih, ki nimajo kam iti in z ničemer nahraniti otroke. In taki so lahko nevarni, pa čeprav po duši niso hudobni. Od nečesa je pač treba živeti. In to čutiš na vsakem koraku. Nikoli nisem videl v tako velikem mestu tako malo ljudi na ulicah. To je bil razlog, da smo se kmalu znašli na mejnem prehodu Vindsor in se vrnili v Kanado, ki je tudi sicer bistveno bolj varna in socialna država kot ZDA.
Kjer se poje slovensko
Naslednji dnevi so bili namenjeni obisku Winnipega v provinci Manitoba. Let v 2800 km oddaljeno mesto je trajal slabe tri ure. Tu sva imela srečanje z dvema družinama, ki so nama dobro popestrile obisk tega agrarnega središča. V Winnipegu sta močni slovenska in hrvaška skupnost in obe sta še zelo živi. Tudi zaradi tretje generacije potomcev, ki se še čutijo Slovence. Zato ni čudno, da v Winnipegu na folklornem festivalu, imenovanem Folklorama (največji folklorni festival v Severni Ameriki), dobro deluje tudi slovenski paviljon. Tu se poje slovensko in pije slovensko pivo. S ponosom lahko povem, da je pomemben pečat tu pustil moj stric Albert, rojen v Čepincih. Osrednja točka zbiranja je slovenska cerkev.
V mestu, ki živi za NHL ekipo Winnipeg Jets, si je treba ogledati kovnico denarja z zanimivo arhitekturo. V mestu so pred le nekaj dnevi odprli ogromen rastlinjak, v katerem zbirajo vse vrste rastlin. Apokaliptično? Morda. In v mestu si morate ogledati parlament Manitobe, ki je zgrajen podobno kot državni v Ottawi. Na vrhu je »golden boy« (zlati dečko). V mestu je tudi muzej človekovih pravic, Manitoba museum in umetnostna galerija z odlično zbirko razstavljenih umetnin. Provincialna prestolnica pa ima ogromen park (Central park), ki je vrhunsko negovan, urejen in z dosti živali. In da ne pozabim: v restavraciji nas je stregla vnukinja slovenskih priseljencev iz Bele krajine.
Sicer pa so Kanadčani znani po tem, da morajo okrog hiše imeti vzorno urejeno travo in nekateri prav tekmujejo v tem. V občini, v kateri sem bival, je celo občinski odlok, ki govori, da trava okrog hiše ne sme biti višja od 10 centimetrov.
Po Winnipegu sva se spet vrnila »domov«. Spotoma sva si ogledala številne kmetije z znanimi kupolastimi silosi. Ja, kmetije so izrazito večje od naših, pretežno na samem, večina pa uporablja velike traktorje znamke John Deere. Območje, na katerem sva bila, je pretežno poljedelsko-govedorejsko. S kmetijstvom so zelo povezane skupnosti menonitov. Gre za ločino amišev, ki so prav na jugovzhodu Kanade najbolj številčni v Severni Ameriki. Skupnost ne priznava tehnike, živi na stari način, se oblači v črno, praviloma se moški ne brijejo, ne gledajo se v ogledalo, ne pustijo se fotografirati … Ne služijo vojske, ne plačujejo davkov in ob cestah je zanje poseben vozni pas, saj se prevažajo s kočijami. Ko vidiš ob kmetiji številne konje, veš, da gre za družino amišev.
V zadnjem obdobju se jim miselnost nekoliko spreminja in vse, kar delajo za ljudi izven skupnosti, je lahko pridelano s pomočjo tehnike. Ker je njihova hrana cenjena, se dobro prodaja in tako postajajo vse bogatejši. Prav zato smo tudi mi večkrat obiskali njihovo restavracijo (Anna Mae's restaurant), kjer te simpatične mladenke postrežejo v njihovih tradicionalnih oblačilih. O njih na spletu najdete dosti gradiva in močno priporočam branje. Z amiši je tudi zelo povezana velika tržnica St. Jacobs Farms Market, kjer kupuje ogromno ljudi iz cele regije, ki želijo jesti dobro hrano. Na tržnici smo bili dvakrat, a iskreno bi tam z veseljem bil vsak dan kakšno uro, saj se ti tam spočije duša.
Slovenec prepričal amiša. Ta je zdaj bogat
Tu smo tudi srečali amiša, ki je bil zelo hvaležen Slovencu, ki ga je prepričal, da mora stopiti iz kalupa in delati nekaj, kar drugi ne delajo. Svetoval mu je pridelovanje jabolk, kar je sogovornik sprejel. Začel je z verigo trgovin, kjer prodajajo ocvrta jabolka s cimetom, in dejavnost ga je naredila za enega bolj bogatih Kanadčanov. Na tej tržnici sem pri menonitih kupil tudi nekaj meni tako dragega javorjevega sirupa. Z menoniti je povezan tudi t. i. Kissing Bridge (most poljubljanja), ki je star 125 let in je edini pokriti most v Ontariu. Vidite ga lahko v filmu E.T. Nekaj posebnega pa je zato, ker so se menda sem hodili poljubljat amiši. In ker je most v celoti pokrit, jih pri tem ni nihče videl. Dolg je 62 metrov. Če kaj, potem je za Kanadčane sveta rastlina javor in sveto živilo javorjev sirup. Uporabljajo ja po malem pri vsaki jedi. Sirup pridelujejo iz treh vrst javorja, in to ob koncu zime, ko so noči še tople. Iz 40 litrov izcedka se dobi en liter sirupa.
V Kanadi sva bila v času našega in kanadskega narodnega praznika (1. julij). Kanada je Slovenijo ob njenem rojstnem dnevu počastila z izobešeno slovensko zastavo v Ottawi, ob njihovem prazniku pa smo šli na parado v mestece Atwood. Toliko ponosa in izkazanega spoštovanja do svoje države res ne vidiš pogosto.
Niagarski slapovi in junakinja Laura
Posebna avantura je obisk Niagarskih slapov, ki jih sestavljajo podkvasti oz. Kanadski slap, Ameriški slap in Slapovi nevestine tančice. Ti slapovi niso najvišji, so pa najbolj široki. V eni sekundi se v prepad v poletnem času zlije 184 milijonov, v zimskem pa 84 milijonov litrov vode. V bližini slapov je Nikola Tesla zgradil prvo hidroelektrarno, ki proizvaja izmenični električni tok. Ob slapovih je stolp z vrtljivo restavracijo, ki ob večerih, ko so slapovi obarvani, nudi čudovit razgled. V mestu Niagara so številne igralnice, zabaviščni parki in restavracije, katerim se tudi mi nismo mogli upreti. Bili smo tudi na ladji, ki te pripelje le nekaj metrov od slapu, in bili popolnoma mokri kljub zaščiti. Kot da ne bi bilo zadosti, da je v zraku dosti vodnih kapljic, se je še razbesnela nevihta z bliskanjem in grmenjem in naredila obisk nepozaben.
Nazaj grede smo se posvetili Lauri Secord, kateri je v bližini postavljen spomenik, ker je leta 1812 prehodila 32 kilometrov dolgo pot od okupiranega ozemlja do angleške vojske in jih opozorila, da jih Američani želijo napasti. Zgodba je za Kanadčane imela srečen konec in je vodila v začetek osamosvajanja. Dan smo preživeli tudi v pravljičnem mestecu Niagara on the Lake, kjer ima svojo vinarno legendarni hokejist Wayne Gretzky.
V prispevku sem zajel zgolj zame najpomembnejše dogodke. V 32 dneh se je teh nabralo še precej. A o njih morda ob naslednjem obisku. Kanada je velika in Vancouver je še daleč. Vem pa, da je vreden ogleda. Predvsem pa iskrena hvala mojima glavnima gostiteljema, Rosi in Walterju, ki sta naredila potepanje nepozabno.
