Kravi Breza in Ica sta – ob brezčutnem in pohlepnem očetu ter treh prav tako pohlepnih sinovih – glavni junakinji nove zgodbe Jasne Branke Staman, ki je konec lanskega leta pri založbi Skrivnost z ilustracijami Antona Buzetija izšla pod naslovom Kako so Robavsi nadrajsali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Jasna Branka Staman, slovenistka, knjižničarka, pravljičarka in pisateljica, je avtorica že kar zajetnega opusa slikanic, pravljic in pripovedi za otroke. Pravi, da lahko njene zgodbe berejo tudi odrasli, a največkrat so primerne za otroke, stare od pet do devet let. Gotovo poznate njeno Sinjo pravljico ali Svetlobno jajce, ki ju je na začetku svojega literarnega ustvarjanja izdala v samozaložbi. Veliko je sodelovala s soboško založbo Ajda, plod tega sodelovanja so dela O črni kokoši, O začarani jelši, Pastorka in bela žena, Prevzetna drvarka, Škratec, Ajda in Sam, Buča debeluča, Razbojniška hči, Premeteni pastir in Deček s piščaljo. Stamanova pravi, da je delo z založbo Ajda zmeraj kreativno in polno izzivov. Njihove slikanice niso le lepe na pogled, marveč zmeraj upoštevajo tudi literarno-estetski pristop. Dela je največkrat ilustriral Prekmurec Anton Buzeti, ki je s svojo hudomušnostjo likovno opremil tudi Robavse. Preostale njene knjige pa so ilustrirale še Vesna Veberič, Mojca Cerjak, Kristina Krhin, Kaja Kosmač in Andreja Gregorič. »Kadar gre za zgodbe, ki se rojevajo v naročju domače dežele, prežete z žarečimi, kdaj drugič zasanjanimi barvami, tenkočutnim vrelcem čustev in pristnega smeha, velikokrat sodelujem z Buzetijem. Pomurska pokrajina naju močno motivira, saj jo občutiva ne le vidno, marveč tudi globoko senzibilno. Moje pripovedi zna Buzeti izjemno nadgraditi. Vedno znova me preseneča s svojo neizčrpno inspiracijo (nasmeh).«
Pisateljica pravi, da s peresa najlepše tečejo zgodbe, ki imajo svojevrstno patino. »Take, ki imajo pridih starodavnosti in ljudskega mističnega duha. Pripovedi imajo namensko ljudsko zgradbo in slovanske mitološke elemente, ki v bralcu vzbudijo podzavestno imaginacijo, da je vse to že slišal in doživel. To so zgodbe, ki so bile vame posajene že v zibelki, saj sem rasla ob pesmih in pripovedih babice in mame.« Stamanova pa ni le avtorica šaljivih zgodb. »Pišem tudi lirske, baladne zgodbe, ki prav tako nosijo veliko arhetipskih podzgodb.« In zakaj sta glavni junakinji Robavsov kravi? »Krave imajo zame že od mladosti najlepše oči. V mojem življenju so bile vedno prisotne, sploh v otroštvu. Zame so svojstveno idilične. Ob njih mi vzvalovi duh po travi in senu, podobe umirjene paše, po lesarski delavnici mojega očeta in perilu, ki ga je mama prekuhavala na štedilniku. In od tod ta zgodba o sebičnem kmetu, ki hoče neizprosno in za vsako ceno posedovati vse, tudi življenja tistih, ki niso njegova lastnina. Trdosrčno si lasti pravico, da lahko z živimi bitji počne, kar se mu zljubi. A v zgodbo posežejo naravni, pravični zakoni in krave lahko gredo po svoji poti.«
Stamanova zgodbe ne more primerjati s katero od že napisanih. »Mama krava in njena mala Ica se kot begunki odpravita v neznani svet, pomagajo pa jima živali in cigančka, ki prav tako iščeta svoj prostor pod soncem. Bajeslovnih bitij tudi tokrat ne manjka – tu sta magični hostnik ali divji gozdni mož in gestrin, povodni mož iz Mure.«
Pravljice niso samo za otroke, dodaja Stamanova. »V sebi nosijo sporočilo, ki je tako večplastno, da lahko tistemu, ki ga začuti, ponuja neizčrpne darove. Pravljice so za vse čase in za vsa življenjska obdobja. Nosijo izjemna in zelo močna podzavestna sporočila. S svojimi pripovedmi želim predstavljati njihovo neizčrpno bogastvo, ki krepi narodno pripadnost in daje življenju svetost.«
Hkrati zgodbe Jasne Branke Staman prinašajo nekaj izjemno potrebnega za današnji čas – optimizem in zavest, da se nikoli ne smemo predati, potrpežljivost pa je obliž za naš instant sedanjik. S tem je gotovo ne le lažje, ampak tudi lepše živeti. »V predalu čaka vsaj še pet zgodb (smeh). Ker sem rahlo vraževerna, raje ne izdajam njihove vsebine, dokler zgodbe dokončno ne dozorijo in ne dobijo svoje končne podobe,« se skrivnostno nasmehne Jasna Branka Staman.
