Najpogostejši vzrok za nastanek požara v naravi je namreč uporaba odprtega ognja – žar, taborni ogenj, prižiganje sveč, bakel, raket ali petard, kurjenje in sežiganje, odmetavanje cigaretnih ogorkov ter odlaganje vročega pepela in gorljivih materialov. Že nedolžna iskra lahko v naravi hitro zaneti požar velikih razsežnosti. Več kot 95 odstotkov vseh požarov v naravi povzroči človek zaradi malomarnosti in nevednosti, je razvidno iz statističnih podatkov izpostave uprave za zaščito in reševanje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kakšna pa so sploh pravila kurjenja v naravi? Če kurimo v naravi, mora biti kurišče urejeno, zavarovano in nadzorovano ves čas kurjenja. Ob vetrovnem in sušnem vremenu se nevarnost za nastanek požara močno poveča, zato moramo biti še posebej pazljivi. Urejeno kurišče mora biti, sporočajo iz murskosoboške izpostave uprave za zaščito in reševanje, obdano z negorljivim materialom, kot je kamen, okolica pa mora biti očiščena vseh gorljivih snovi. Urejeno kurišče mora biti oddaljeno vsaj 50 metrov od gozda in sto metrov od pomembnih prometnih poti, večjih naselij in objektov z vnetljivimi ali nevarnimi snovmi. Poskrbeti moramo, da so v bližini kurišča voda, gasilnik ali drugo priročno orodje za gašenje – to je lahko lopata.
Kako pa pravzaprav ravnamo, da ne bi prišlo do požara v naravi? Poskrbeti je treba za urejeno okolico stavb – vse gorljive snovi skladiščimo v varni razdalji. Veje dreves, ki so okoli stavb, zračnikov in dimnikov, odstranimo. V naravi kurimo samo na urejenih kuriščih in nikoli v suhih in vetrovnih dneh. V ogenj ne sodijo pršila pod tlakom in druge vnetljive snovi. Po končanem kurjenju ogenj in žerjavico do konca pogasimo in prekrijemo z negorljivim materialom.