Pozavanje (vabljenje) na poroko s pozvačinom je bilo že nekoč zelo spoštovan ženitovanjski običaj, kar je bilo opisano že v knjigi iz leta 1807 Starešinstvo i zvačinstvo. Starši neveste in ženina so za to nalogo zaprosili zgovornega, a uglednega poročenega mlajšega moškega, največkrat sorodnika.
Zdaj pa izročilo prekmurskega pozvačina ohranja že skoraj štirideset let Franc Jerebic iz Lipe z nastopi na različnih dogodkih za turistične in promocijske namene, zadnja leta je pozvačin spet zaželen lik tudi na porokah, ki jih mladoporočenci želijo imeti s pridihom preteklosti.
Franc se je v Lipo priženil, hvala bogu, da je tako, pove. Kratek čas je hodil k nekemu drugemu dekletu v tej vasi, vendar sta se razšla, potem pa se je zagledal v Nado, zdajšnjo ženo, katere hiša je bila na začetku vasi. »Tako se mi ni bilo treba bati, da bi me preganjali vaški psi, ko sem hodil vasovat,« se pošali.
Jerebičevi so živeli Beltincih v Turopolju, kot predelu pravijo po domače, Franc pa je ob bratu dvojčku imel še dva sorojenca. Izučil se je za trgovca in najprej začel delati v znani beltinski železnini. »Poslovodja je bil takrat Kozlar, zelo dober je bil in veliko nas je naučil, tudi dostojnega vedenja, kot pritiče trgovcu. Na primer, da se ne spodobi držati rok v žepu, ko nekoga pozdraviš na ulici, ali pa da kot trgovec ne smeš hoditi počasi, ampak biti hiter kot mravlja,« pripoveduje sogovornik.
Že kot mlad fant se je vključeval v delo krajevne skupnosti, bil je tudi predsednik takratne mladinske organizacije, svoje delo za skupnost pa je pozneje nadaljeval v Lipi kot predsednik nogometnega kluba in turističnega društva. Spodobilo se je tudi, pove, da se je kot Beltinčan pridružil folklorni skupini. To je bilo v začetku sedemdesetih let,ko je bil star devetnajst, morda dvajset let.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Folklora je sveto pismo. Nama z ženo Nado je zelo veliko dala. Naša druženja so bila zdrava, takšen pa je bil tudi naš način življenja. Pri ljudeh smo bili folkloristi zelo cenjeni, temu primerno smo se morali tudi obnašati,« pripoveduje sogovornik. S svojimi plesi so ohranjali ljudsko izročilo in negovali vrednoto spoštovanja preteklosti, z nastopi v domačem okolju in na številnih gostovanjih, kamor so jih vabili v različnih krajih Slovenije in nekdanje Jugoslavije ternaši zdomci v tujini, pa širili prijateljstvo. Beltinska folklora je bila v tistem času cenjena daleč naokoli in zato so lahko njeni člani sami vabili sodelujoče skupine, ki so potem nastopile na beltinskem festivalu. Ta je bil nekoč izraz pristnosti Prekmurja in domačnosti, pove Franc. »Vse leto smo živeli za festival. Vsi smo poprijeli za delo, folkloristi, mladina, gasilci, tako da nas je bilo včasih še preveč. Vsem nam pa sta takrat veliko dala tudi Milan Zrinski in Boris Žalig.« Folklora je »kriva« tudi za iskrico, ki je prižgala ljubezen med Francem in Nado, plesalcema v skupini. Poročila sta se novembra 1977, prva med mladimi člani folklorne skupine, potem so jima sledili še drugi člani skupine. Tudi na njuno poroko je goste vabil na gostijo pozvačin, slavje je potekalo v duhu folklore in starih običajev.
Pozavanje v opravi pozvačina pa se je za Franca začelo tako. Običajno so sprevod folkloristov spremljali pozvačini od drugod, potem pa je Boris Žalig vprašal Franca, ali ne bi bil on pozvačin. Milan Zrinski pa je bil tisti, ki je vedno dejal, imejmo pozvačina s seboj na gostovanje. Prvo pozvačinsko opravo, ki jo je imel Franc na sebi, je izdelala Križančeva Hedvika iz Gančan.
»Vsi smo bili povezani s folkloro, tudi hčerki Aleksandra in Alenka sta hodili z nami na gostovanja,« pove Nada Jerebic. V veselje jima je bilo sodelovati, toda življenje ju je po šolanju odpeljalo v Ljubljano in Maribor. Zdaj pa še vedno z veseljem spremljata vsak folklorni festival in tudi poslanstvo, ki ga je prevzel njun oče. Na pozvačina, ki ga s ponosom na številnih prireditvah predstavlja ded Franc, pa sta še posebej ponosna vnuka Amalija in Jan. »Še posebej Jan, ki se je letos dedku nekaj časa celo pridružil v sprevodu,« pripoveduje Nada.
Prenašanje ljudskega izročila na mlajše rodove je pomembno, povesta sogovornika, toda ob začetnem veselju volja pri mladih pogosto splahni, ko vidijo, koliko časa in napora to v resnici terja.
Franc je za ohranjanje lika pozvačina vložil veliko truda in prostega časa, še posebej pa se je trudil za njegovo prepoznavnost v preostalih slovenskih regijah in tudi na številnih uglednih prireditvah doma in v tujini.
Veliko truda terja tudi vzdrževanje in obnavljanje opreme, cmejrov ali trakov ter rož, izdelanih iz kreppapirja, ki krasijo pozvačinov klobuk in trakove. Te je treba vsakega posebej pripeti na brisačo, z vzorcem stkano na statvah, ki jo ima pozvačin nadeto okoli ramen. »Franca zato vedno spremljam na nastope, da ga oblečem. Pozvačinova oprava torej ni obleka, ki bi si jo lahkosam oblekel, ampak za oblačenje vedno potrebuje pomoč,« pove Nada.
Nada je zato zvesta spremljevalka Franca tudi v njegovi vlogi pozvačina, da sta skupaj videti lepša, pa si tudi sama obleče folklorna oblačila. »Tudi zapleševa skupaj tam, kjer igrajo. Tako se je mogoče veliko lepše predstaviti, še posebej tam, kjer vloge pozvačina še ne poznajo,« pove Franc.
V zadnjem času prejemata številna povabila organizatorjev na dogodke, ki jih pripravljajo z namenom predstavitve Prekmurja, da se nanje lahko odzoveta, je Franc ustanovil Društvo za promocijo umetnosti, kulture in turizma.
»Ob tem vedno rad komu tudi povem, da pozvačin ni dvorni norček, ki bi norel po prizorišču. Mora pa biti živahen in vesel, se znati pošaliti inrazveseljevati ljudi, tudi z bonboni, ki jih deli. Prav tako pozvačin ni pustni lik, čeprav ga nekateri imajo za pustno šemo. Če so na pustni dan v pozvačina oblečeni otroci, jim tega ne zamerim. Ob pustu in v postnem času namreč pozvačin nima dela, ampak spi,« pripoveduje sogovornik.
Prav sodelovanje na dogodkih je bila priložnost, da je Franc predstavil ljudem vlogo pozvačina. Kajti ni dovolj, da se nekje samo pojavi, ampak je ljudem, ki pristopijo k njemu in se celo slikajo z njim, povedal, kakšen je dejansko njegov pomen. »V Ljubljani me še najbolj poznajo, malo manj pa v drugih mestih ali regijah,« pove sobesednik. V preteklosti je kot prekmurski pozvačin velikokrat sodeloval na prireditvah, ki jih je organizirala Pomurska turistična zveza, zdaj pa veliko sodeluje z Janezom Kodilo.
Zaradi poslanstva, ki ga ima pozvačin, je že nekoč veljalo naslavljanje z gospod pozvačin, in ko se Franc s kom želi pošaliti, ga opomni: Kje pa je ostal gospod? To spoštovanje izvira iz starih časov in pomembne naloge, ki jo je imel pozvačin na gostijah.
A na slavju so najpomembnejši mladoporočenci in starešine in njim je treba nameniti največ pozornosti, razlaga Franc, pozvačin mora poskrbeti za druženje gostüvanjcev in veliko plesati. Najmanj petindvajsetkrat je bil pozvačin na porokah, ko je nanjo tudi vabil, večkrat pa sta ga nevesta in ženin povabili samo na sobotno gostijo.
»Zelo mi je lepo, ko vidim, da se mladi imajo radi,in vsem tudi zaželim, naj ta ljubezen traja čim dlje.« Mlada dva pa včasih tudi spomni, da so svate pozvali zato, da se imajo lepo, kajti potem bo lepo tudi njima in spomini bodo nepozabni.
Na marsikaterem gostüvanju, na katero je Franc pozaval kot pozvačin, je naletel tudi na kakšne »svaje« med družino, ki je pripravljala gostijo, in vabljenimi. Trudil se je pobotati jih, in kadar sopotem vabljeni prišli na gostijo,so bili najboljši gostüvanjci, pove Franc, srečni, da so zamere pozabljene. »Ojoj, to so zanimive zgodbe,« ob tem zavzdihne.
V vseh teh letih mu je pozvačinstvo prineslo tudi številna poznanstva in včasih ima občutek, da pozna vso Slovenijo, od predsednikov do preprostih ljudi. »Rad imam ljudi in pri njih vedno najprej vidim tisto pozitivno plat. Kajti tudi sam s tem, ko si oblečem pozvačinsko opravo, širim vedrost. Tudi po značaju sem veseljak, saj nas to drži pokonci. Paziti pa moram, da ob vsem spoštovanju, ki mi je izkazano, in časteh ne bi postal prevzeten.«
Da je tako poznan, si je Franc vendar pridobil s tem, da zna ljudi nagovoriti na pravi način.Slovenščina ima izjemno lepe besede za pozdrav in za izrekanje dobrodošlice ter zahvale, pove, in tudi v prekmurščini dobrodošlica lepo zveni na primer z besedami: »Ka pa je Vas k nan prineslo? Ka smo mij tak dobroga za vas napravili?«
Franc je avgusta dopolnil sedeminšestdeset let in v tem času doživel marsikaj lepega in tudi manj lepega. Življenje ga je večkrat teplo, ker je vztrajal pri tistem, o čemer je bil prepričan ali v kar je verjel. Toda če ga vprašate, ali je zadovoljen s svojim dosedanjim življenjem, vam pove: »Zelo. Včasih ženi rečem, da tega, kar imava, ne smeva izpustiti.Imava tudi dobri hčerki in zdaj že tudi krasne vnuke, in ko bo minila moja pozvačinska funkcija, bom srečen, če jih bom lahko videl odraščati. Družina mi pomeni največ. Mislim, da imam vse, kar si človek lahko želi, samo zdravje naj mi še služi.«
Marsikaj še želi postoriti, čeprav si, kot pravi, z leti vse starejši. V ogledalu se zares vidiš, ko gledaš mlade, pove. Tudi pozvačinstva ne bo opustil kar tako, ko pa bo prišel ta čas, upa, da bo našel nekoga, ki mu bo to funkcijo prepustil. V mislih že ima nekega fanta, ki je dovolj pristen in pravi za to, da bi lahko postal dober pozvačin. Na zadnjem beltinskem folklornem festivalu sta se zato že tudi oba oblekla v pozvačinsko opravo.