Prašič ni samo hrana

Prašič se vse bolj dojema kot najpomembnejša domača žival. Evropska združenja prašičerejcev dnevu prašiča (v ZDA ga praznujejo prvega marca) dajejo vse večji poudarek in ga izkoristijo za ozaveščanje javnosti o pomenu prašiča. Če je ta na eni strani najpomembnejša domača žival, je na drugi vse bolj osovražen in se s protesti zahteva ukinitev prašičereje. Koncentrirane reje prašičev v sicer uradno še vaških naseljih so vse bolj moteče za prebivalce teh vasi. Pretežni del jih namreč živi urbano življenje in urbanizacijo zahteva tudi v »svojih« naseljih. Ob tem pa povsem zanemarjajo svojo elementarno odvisnost od obdelanega polja in domače živali (krave, prašiča, perutnine in drobnice).

Prašiča je mogoče skoraj v celoti izkoristiti

Trditi, da je našo prašičerejo spravil na rob preživetja ta dejavnik, bi bilo pretirano. Prašičereja je v celotni Evropi izpostavljena izrednim tržnim nihanjem. Trenutno evropska prašičereja čaka na rešitev, ki naj bi prišla v toplejših mesecih iz Kitajske. Tako kot se je po zaslugi Kitajske končala ena od večjih kriz pred nekaj leti, naj bi se zgodilo tudi letos. Kitajska je po številu prašičev (430 milijonov) še vedno na prvem mestu v svetu, je pa tudi največja porabnica svinjskega mesa. Upanje na izboljšanje stanja v evropski prašičereji vzbuja rast povpraševanja po evropskem prašičjem mesu na Kitajskem, saj je bila Kitajska med najbolj prizadetimi državami zaradi afriške prašičje kuge. To bo imelo pozitiven učinek tudi za naše rejce, saj v primeru rasti kitajskega povpraševanja postanejo naše klavnice in tudi trgovci nezanimivi za tuje ponudnike presežkov svinjine.Kljub temu da je koncentracija živali pri rejcih v primerjavi z drugimi prašičerejsko razvitimi državami zanemarljivo majhna, imajo ti velike probleme pri naložbah. Prašičereja se ne obravnava kot del zaokroženega ciklusa na kmetiji, čeprav pretežni del krme pridelajo sami in z vračanjem gnoja v zemljo skrbijo za sklenjen krožni tok.

Prašič je tudi ena redkih živali, ki jih je mogoče skoraj v celoti izkoristiti. Malo starejši kmetje predvsem z manjših kmetij se bodo še spomnili, kaj je zagotavljal prašič poleg mesa v gospodinjstvu. Med povojnim pomanjkanjem in do sredine šestdesetih let je bil nepogrešljiv npr. za izdelavo domačega mila. Danes so se razmere spremenile. Avstrijci so npr. velik izvoznik svinjskih uhljev v Hongkong, nad katerimi se pri nas zmrdujemo in je za nekatere vprašljiva celo njihova poraba za pasjo hrano. V Hongkongu pa so prava specialiteta. Poleg okusnega mesa in zdaj že ponovnega uveljavljanja svinjske masti se uporabljajo še kože za proizvodnjo želatine. Povsem zanemarjen pa je pomen prašiča za proizvodnjo zdravil. Prašičja trebušna slinavka proizvaja inzulin za zdravljenje sladkorne bolezni. V črevesju se proizvaja heparin, ki je v praksi nepogrešljiv, saj ima učinek na redčenje krvi, vpliva na strjevanje krvi in je pomembno zdravilo proti venski trombozi.

To je drugi del prašičje zgodbe, na katero so ob dnevu prašiča skušali širšo javnost opozoriti avstrijski prašičerejci. Naši prašičerejci še niso tako daleč. Pa bi lahko bili, če bi se predvsem mlajši rejci »zatekli« k svojim dedkom in babicam, da bi jim ti razložili pomen prašiča ne samo za prehranske, ampak tudi druge namene. Uporabili bi jih lahko kot »dodatek« pri zaščiti svojih interesov in proti podcenjujočemu odnosu do domačega prašiča.