V prazničnem času smo obiskali OŠ Kobilje. Liam Grah, ki obiskuje tretji razred, si za praznike najbolj želi veselje in polno sreče, Lana Horvat iz petega razreda pa, da bi nam vreme nasulo sneg in da bi bili vsi veseli. Želje ravnateljice Ludvike Gjerek so povezane z njenim poslanstvom. Želi si, da bi bilo delo na šoli čim boljše, da bi lahko učenci vse darove, ki jim jih daje šola, nosili s sabo v prihodnje na vseh področjih življenja. S tem so lahko najboljši pričevalci tega, da čeprav so iz majhnega kraja, lahko v svet prinesejo veliko pozitivnega. Vse dobro želi tudi šoli kot ustanovi, ki jo vodi. »Nedvomno je njena prihodnost povezana s številom prebivalcev v občini, številom mladih ter otrok in učencev. Zadnja leta to ne upada, seveda pa bi si ob novem letu najbolj želela, da bi zraslo, da bi torej imeli več otrok in večje družine. Da bi živeli življenje,« si še želi ravnateljica kobiljanske šole.
Tudi pečejo, pripravljajo delavnice
Na njihovi šoli praznično vzdušje ni samo za praznične dni, ampak je bilo veselo ves mesec. Otroci in učenci, ki so zelo povezani tudi z občino in župnijo, komaj čakajo, da pride sveti Miklavž, z njim se začne veseli čas, ko tudi šolski zvonec odzvanja melodijo božične pesmi in je vse, kar se dogaja na šoli, v znamenju ustvarjanja domačnosti. Zato včasih zadiši po božičnih keksih, ki jih na primer po nemškem receptu pečejo učenci pri uri tujega jezika, ali skupaj obiščejo kino ali si ogledajo gledališko predstavo. Letos tega niso izbrali, saj so povabili medse dijake programa umetniške gimnazije in njihove profesorje z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, da so skupaj pripravili gledališke in filmske delavnice.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Skoraj vsako leto gre kak učenec na to gimnazijo, pred dvema letoma celo dva. Učenci si izbirajo različne srednje šole in iščejo možnosti za kariero ali poklic tudi širše, pove ravnateljica, in na šoli so prav veseli, da jih opremijo z vsem, kar potrebujejo za nadaljnje izobraževanje in življenje.
»Super!«
Dijaki Gaj, Izidor, Larisa, Julija, Dora in Jan so s svojim nastopom učence nasmejali do ušes, na koncu pa v en glas dejali, kako so bili »fajn« občinstvo. Presenetilo jih je sodelovanje otrok in to, kako imenitne so bile njihove ideje. Precej podobnih obiskov po šolah so namreč že imeli in tudi osnovnošolci jih večkrat obiščejo na gimnaziji, vendar so le redki tako sproščeni, kot so bili ti na kobiljanski šoli. »Tudi sam sem se tukaj spomnil na svoje otroške dni, ko sem obiskoval majhno podružnično šolo. Tu vlada druga energija in tudi mene je presenetila samoiniciativnost otrok. Marsikatero otroško iskrico ugasnemo, namesto da bi jo spodbudili. Tu pa so otroci še pristni, zelo iznajdljivi in polni idej. Super!« pove Ludvik Rogan, vodja aktiva umetniške gimnazije in mentor za film, ki je spremljal dijake ob obisku na Kobilju. Sam je otrokom predstavil filmsko ustvarjanje na šoli, ogledali pa so si tudi večkrat nagrajeni film Njegovo sonce, ki so ga ustvarili lanski maturanti ljutomerske gimnazije.
In kakšne so praznične želje gimnazijcev? Uspešna matura in dobre ocene so izstrelili kot iz topa, dekleta pa dodala še srečo in ljubezen – pomota, so se popravila – srečno ljubezen. Njihov profesor pa si je zaželel veliko dobre umetnosti in da bi vsi maturanti, katerih razrednik je, v prihodnjem letu uspešno opravili maturo ter pot nadaljevali na želenem študiju. Zase pa si je zaželel zdravje in mir, od osebnega do miru v najširšem smislu. »Ta se vsem mladim generacijam zdi nekako logičen, samoumeven, pa še zdaleč ni tako,« opomni Ludvik Rogan.
Nihče ne sedi v zadnji klopi
Kolektiv osnovne šole na Kobilju šteje pet zaposlenih razredničark, potem ravnateljico, tajnico, kuharico in hišnika. K njim prihajajo še učitelji različnih predmetov, ki dopolnjujejo svojo učno obveznost s poučevanjem za nekaj ur na teden. Učenci učitelje zelo dobro sprejemajo, čeprav ti prihajajo od drugod, pove ravnateljica, nobenih težav v razredu nimajo tudi s sprejemanjem drugačnosti.
V njihovih razredih sedi po deset učencev, ki se zelo dobro poznajo med seboj in so v situaciji, da se ne morejo členiti v manjše skupine, ampak se morajo vsi družiti med seboj. »Pravimo, da je osnovna šola vzgoja in izobraževanje, se mi pa zdi, da prevečkrat pozabljamo na to prvo besedo, na vzgojo. Na manjših šolah, vsaj na naši, je ta pomembna. Vsi se poznamo med seboj, jaz kot ravnateljica poznam vsakega otroka ne samo po imenu, ampak tudi po njegovem značaju. Pri nas se nobeden ne more skriti v zadnji klopi, ker nihče v njej ne sedi. To je res velika prednost majhnih šol, da živimo kot skupnost. Tudi ko nekdo zboli, je njegovo zdravje naša skupna skrb,« pripoveduje Ludvika Gjerek.
Ta socializacija in vpetost v življenje šole na vseh ravneh se poznata tudi v odnosu do skupnosti. Ravno na dan nastajanja tega zapisa so se na šoli pripravljali na proslavo, na kateri jim je spregovoril tudi župan Darko Horvat. Proslavo so imeli še pred enim mesecem ob odprtju novega zunanjega igrišča in na obeh so nastopali prav vsi učenci. »Nobenega ne izločimo,« podčrta ravnateljica. In tako je tudi na vseh dogodkih, ki jih pripravljajo na šoli, in ko pride kdo med nje, je to zanje velik dogodek.
Dvoriščnih vrat ne zaklepajo
Občina Kobilje je v zadnjih letih veliko pripomogla k boljšim razmeram za delo šole. Izvedli so dva velika finančna projekta, leta 2020 energetsko sanacijo vseh stavb šole in vrtca, to jesen pa tudi obnovo zunanjega igrišča pri šoli. To so velike pridobitve za šolo in tudi kraj. Šola na Kobilju je namreč posebna po tem, da so vrata njihovega dvorišča vedno odklenjena, in vsem je v veliko veselje, da se na njem zadržujejo tudi v popoldanskem času starši z majhnimi otroki, učenci in dijaki. To je obraz tega, da je šola srce kraja. »Večkrat rada rečem, da je šola srce kraja, zaradi mladih in ker prinaša napredek, kreativnost in novosti,« pravi Ludvika Gjerek.
Ob takšni odprtosti in povezanosti, kot ju živijo na Kobilju, je zato včasih težko dojeti porušene odnose, s katerimi se srečujejo na drugih šolah, tako med učenci samimi, njihovem odnosu do učiteljev in odnosu staršev do šole. »Do tega ne bi smelo prihajati. Sama učence pri etiki učim, da je to, kar imamo, od vseh nas, saj navsezadnje tudi njihovi starši plačujejo davke za vse to, kar si lahko privoščimo. Učim jih tudi, da smo učitelji tu zato, da jim posredujemo znanje in se srčno trudimo za vsakega od njih, da bi napredoval, učenci pa morajo biti nam učiteljem za vse to hvaležni,« še pove ravnateljica. Zato jo informacije o nasilju na nekaterih šolah žalostijo, kajti ustvarjanje odnosov, vrednih človeka, ni posamični dogodek, ampak način življenja.