"Spet bomo doma in se ne bomo predajali nakupovanju kot v minulih letih," je za STA dejal antropolog Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. "Mogoče pa se na ta način ohranja izvirna ideja božiča, ki je povezana z družino," je dodal.
Po njegovih besedah so "čudne razmere, v katerih smo se znašli zaradi epidemije, božič morda postavile tja, kamor v bistvu sodi, torej v manj komercialno obliko". Sčasoma je namreč postal le še ena priložnost, kako porabiti denar. "Če bomo zdaj ravnali bolj trajnostno, nam bo januarja ostalo kaj več v denarnici," je dejal Podjed, ki se raziskovalno ukvarja tudi s trajnostnimi načini življenja.
Božični kruh s testenimi okraski spet dobiva veljavo
V Sloveniji so prazniki tesno povezani z značilno prehrano, ki povezuje tako družino kot tudi širšo skupnost. Medtem ko po 2. svetovni vojni, ko božič ni bil dela prost dan, zaposleni niso imeli veliko časa za pripravo in samo praznovanje božiča, so bile razmere po uzakonitvi božiča kot dela prostega dneva v letu 1991 bolj ugodne, še več možnosti za pripravo pa bo najbrž letos, ko zaradi razglašene epidemije večina zaposlenih dela od doma ali pa se bodo delodajalci odločili celo za kolektivni dopust.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Spletni portali doma in v svetu kar tekmujejo, kateri bo ponudil bolj okusne recepte. Že preverjene jedi pa nudi kulturna dediščina. A te niso vedno enostavne. Nasprotno, za božični kruh poprtnik je treba pošteno zavihati rokave.
Poprtnik, ki je iz boljšega kvašenega testa, torej tudi iz masla, jajc in mleka, in ima testene okraske, so v božičnem času do srede 20. stoletja pekli skoraj po vsem območju Slovenije. Skupaj z nekaterimi predmeti, denimo posodico z blagoslovljeno vodo, blagoslovljeno vejico iz cvetnonedeljske butare, božičnim žitom in razpelom, so ga postavili na mizo in pokrili s prtičkom, iz česar izvira tudi omenjeni izraz zanj.
Po 2. svetovni vojni so ga začele nadomeščati potice. Ob koncu 20. stoletja pa so ga ponekod, denimo na območju Dobrepolja in Velikih Lašč na Dolenjskem, znova začeli peči, je za STA povedala Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja. Pri tem je spomnila, da je vpisan tudi v register nesnovne kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo.
V muzeju so v predprazničnem času na svoji spletni strani objavili predstavitev tega božičnega kruha in dodali tudi povezavo na recept zanj. V Velikih Laščah pa je v tem mesecu ob sobotah odprta razstava poprtnikov.
Na dan pred božičem le močnik in krompirjeva juha
Tudi v Beli krajini ponekod še vedno pečejo poprtnik ali pa se odločijo za orehovo potico. Sicer pa je za kosilo na božični dan na mizi goveja juha, po njej pa puran ali purica z nadevom, "filo", in mlinci, zabeljenimi z maščobo, v kateri se je peklo meso, je za STA pojasnila Marija Škof iz Društva kmečkih žena Metlika.
Na dan pred božičem pa so se v preteklih časih držali strogega posta. "Bili smo na močniku in krompirjevi juhi," je dejala. Tudi v sodobnosti po njenih besedah jedo "normalno hrano" in "ni gostije".
Testo so mesili tudi moški
Posta so se na dan pred božičem držali tudi drugje. Na Koroškem so jedli suho sadje v kompotu, morda polenovko, če so jo imeli, zvečer pa so bedeli, je za STA povedala etnologinja v Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec Brigita Rajšter. Na poti k polnočni maši, polnočnici, h kateri so morali nekateri pešačiti tudi uro in več, pa so po njenih besedah jedli pogačo in pili mošt ali lipov čaj.
Pogače so ponekod spekli celo iz 20 kilogramov moke in jih na božični dan delili med člane družine, tudi med hlapce in dekle. "Gospodar jim je dal kos pogače in nekaj kuhanega suhega mesa, ki so ga imeli od kolin," je povedala Rajštrova.
Sicer pa je bila priprava pogač naporno delo, tako da so ponekod pomagali mesiti testo tudi moški, je izpostavila.
Na božični dan so po njenih besedah ostajali doma, pa tudi gostov takrat niso radi videli. Za kosilo so skuhali govejo juho, sledilo pa je meso iz juhe ali pečenka, pražen krompir in omaka iz hrena, hrenov "zos". Za posladek so bili orehova potica in cvrtje, "krapi".
Zvečer pa so ponekod postregli s pečenimi, običajno sirovimi štruklji, "nudlni", in ocvrtimi miškami, "bobi", s prelivom iz medu in domačega žganja.