Jožeta Vargo iz Dobrovnika mnogi poznajo kot kulturnega ustvarjalca. Med drugim kot člana in vodjo skupine dobrovniških ljudskih pevcev Dobronaki notazok, gledališkega igralca v predstavah, ki jih ustvarijo dobrovniški gledališčniki, in vsakoletnega svetega Martina na prireditvah ob martinovanju.
Le njegovi prijatelji in znanci pa vedo, da njegov dom skriva tudi kar nekaj zanimivih zbirk in starih predmetov, ki pričajo o življenju nekoč. Najbolj obsežna je zbirka odpiračev za steklenice, ki izvirajo z različnih koncev sveta, tudi iz Nove Zelandije, Avstralije, Peruja, Kitajske, Laosa in Vietnama. Med starinami pa še posebej izstopata kolo iz časa Nemške demokratične republike in staro motorno kolo s prikolico znamke BMW, s katerim se rad popelje po Dobrovniku in okolici, pa tudi s prijatelji iz Motokluba Veterani Murska Sobota po Sloveniji in tujini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Prišel je dan prej kot elektrika
»Rodil sem se v Dobrovniku 3. oktobra 1952, naslednji dan pa so v kraju priklopili elektriko. Zato se je mama rada šalila, da sem se rodil tako, da sem bil le en dan brez elektrike. V družini smo veliko peli in smo si vedno znali razdeliti delo tako, da je vse dobro funkcioniralo. Mama je bila edina ženska v družini in je zato imela glavno besedo pri odločitvah. Bili smo še dedek, oče in ob meni še trije bratje,« se spominja Jože. Mami je rad pomagal v kuhinji. V vasi so se dobro razumeli tudi zato, ker ni bilo razlik med njimi, meni. Oče je šel leta 1965 delat v tujino, a se, čeprav je bilo nekoliko več denarja pri hiši, zaradi tega ni dosti spremenilo. »Končal sem poklicno šolo in tudi sam odšel delat v Gradec, ker za našo generacijo doma ni bilo dela. Mnogi iz generacije, rojene med letoma 1949 in 1952, smo šli delat v tujino. V Gradec se nas je leta 1971 vozilo 27. Šele potem so začeli odpirati tovarne v Lendavi in drugod v okolici, tako da so naslednje generacije že našle delo v Prekmurju.«
Ker je njegov oče delal na Dunaju in so bila prosta delovna mesta, se je Jože odločil, da se bosta tudi z ženo Barbaro zaposlila tam. »Tako smo na Dunaju v istem podjetju delali štirje člani družine, ob meni še oče, žena in brat. Leta 1982 sva se z ženo vrnila domov, saj sva želela, da hčerki obiskujeta šolo v Prekmurju. Pa tudi sicer sva se odpravila v tujino le zato, da bi si lahko doma zgradila hišo.« Ob vrnitvi sta se z ženo Barbaro zaposlila in vključila v kulturno življenje v vasi. Nekaj let sta plesala v folklorni skupini. »Živeli smo res lepo družinsko življenje in tudi veliko hodili na izlete ter se družili s prijatelji in sorodniki. Vse do leta 1997, ko je Barbaro zadela možganska kap in je umrla. Zelo težko mi je bilo takrat. Hčerki Klavdija in Renata sta študirali, tako da sem ostal sam.«
Najbolj sta ga navdušila Avstralija in sever Evrope
Da mu je bilo v naslednjih letih nekoliko lažje, sta mu pomagala tudi kulturna ustvarjalnost in zbirateljstvo. Leta 1999 je bil med ustanovitelji dobrovniških ljudskih pevcev Dobronaki Notazok in v naslednjih letih so veliko nastopali po Sloveniji in tujini. Med drugim so šli v Avstralijo, kamor so jih povabili izseljenci, Madžari iz Prekmurja. »Še vedno nas poje pet ustanovnih članov. Povezuje nas ljubezen do glasbe in petja. Veseli pa me, da se vključujejo nove generacije.« Igral je tudi v gledaliških predstavah, ki so jih pripravili dobrovniški gledališčniki. Nazadnje na besedilo domačina Jožeta Carja. Igral je tudi stranske vloge v nekaj filmih, ki so jih posneli v organizaciji lendavskega studia nacionalne televizije.
Od nekdaj so ga zanimala stara motorna kolesa in kolesa. Ob prelomu tisočletja si je kupil motorno kolo madžarske znamke Panonija ter se včlanil v Motoklub Veterani Murska Sobota, kjer je našel veliko novih prijateljev. »To je bilo dobro motorno kolo, prav tako s prikolico, kot je moje sedanje nemške znamke BMW. To sem kupil od člana kluba, a je bilo v precej slabem stanju. Zato sem ga ob pomoči drugih članov restavriral in doslej z njim prevozil 36 tisoč kilometrov brez kake večje okvare.« Pred epidemijo so se člani kluba vsako leto zapeljali v Subotico in Novi Sad v Vojvodini. Bili so tudi v Sarajevu, Splitu in drugod. »V Vojvodini so imeli prireditev, ki je trajala od petka do nedelje. Mi smo se običajno tja odpravili že v torek in tako na motornih kolesih še bolje spoznali čudovito pokrajino.« V njegovi zbirki starin je tudi kolo, kakršno so uporabljali vojaki v nekdanji Nemški demokratični republiki. »Nisem tipičen zbiralec motornih koles in navadnih koles, saj jih imam bolj za to, da jih uporabljam, ne le da bi bili shranjeni. Za to pa zadostujeta eno navadno in eno motorno kolo.«
Toliko bolj številna je njegova zbirka odpiračev za steklenice, skupno jih je 1391 in so iz vsega sveta. »Ko sta bili hčerki Klavdija in Renata še majhni, sem jih začel zbirati. Tudi onidve sta postali zbirateljici, tako da je ena zbrala več kot osemsto svinčnikov, druga pa radirk. Te zbirke so pri meni in vse si z veseljem ogledajo tudi štirje vnuki.«
Odpirači, najprej domači in iz sosednjih držav, so se začeli nabirati v njegovi zidanici, nakar so mu jih začeli prinašati tudi prijatelji, ki so prišli na obisk. Zbirka se je širila, vse več primerkov je bilo tudi iz oddaljenih držav. »Ko sem šel kam na izlet ali potovanje, sem vsakič prinesel nekaj domov. To me je tudi spominjalo na izlet ali potovanje. V zbirki so tudi odpirači iz bolj eksotičnih držav, kot so Laos, Vietnam, Mongolija, Peru, Kitajska, ki so mi jih prinesli prijatelji in sorodniki.« Kar precej jih je z območja nekdanje Jugoslavije, tudi tak s podobo nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Med potovanji, na katerih je bil, mu je ob Avstraliji v zares lepem spominu ostal tudi sever Evrope.
Letos prejel priznanje Turistične zveze Slovenije
Že skoraj štiri desetletja nastopa v vlogi svetega Martina na martinovanjih v občini in na gostovanjih drugod. O teh martinovanjih ima zbranih tudi veliko časopisnih člankov. Med drugim je v vlogi omenjenega svetnika v Ljubljani blagoslovil tamkajšnjega župana Zorana Jankovića. »On je simboliziral mošt. Žal mi je, da ni ohranjena fotografija s tega dogodka, kako župan kleči pred mano. Bil bi vesel, če bi se kje našla.« Vinograd ob njegovi zidanici v Dobrovniških goricah ni več tako velik, kot je bil nekoč, saj ima le še 150 trsov. A se vseeno rad odpravi do zidanice. »Vinograd sem začel obdelovati, ker so me prijatelji dražili, da sem edini med njimi, ki nima vinograda. Sedaj to počnem iz veselja, za sprostitev, ne zaradi vina. Tam poleti tudi večkrat pečemo krompir. Od zidanice in vinograda je čudovit razgled na nižino in Dobrovnik.«
Za svoje delo na področju kulture in turizma je pred šestimi leti prejel priznanje Občine Dobrovnik, letos pa priznanje Pomurske samoupravne madžarske narodne skupnosti in v Postojni priznanje Turistične zveze Slovenije za prizadevno prostovoljno delo v turistični organizaciji. Pravi, da mu je delo na področju turizma in kulture vedno veliko pomenilo tudi zaradi sprostitve v družbi prijateljev. »Nekoč življenje ni bilo tako stresno, kot je danes. Ljudje preveč sedijo pred televizorji in računalniki, kar jim gotovo ne koristi. Sam zjutraj grem običajno najprej na kavo, kjer se pogovorim s prijatelji. Potem pa se z avtomobilom ali kolesom zapeljem do Bukovniškega jezera.« Kljub temu da je družaben, ima rad tudi mir, doda. Ob Bukovniškem jezeru se večkrat ustavi pri energetskih točkah. »Mnenja ljudi, ali te res koristijo, so različna. Meni je pomagalo, ko sem imel težave s hrbtenico in kolki, tako da se mi je stanje izboljšalo. Morda tudi zaradi česa drugega, a mislim, da je tudi to koristilo.«