Prav zaradi poudarjanja istih vrednot in ciljev na obeh straneh se bodo morali ljudje, ki niso poznavalci področja, o katerem bodo lahko odločali na referendumu, in tudi ne pravniki, ki bi znali paragrafe brati še med vrsticami ter videti njihov učinek v povezavi z zakoni z drugih področij, na referendumu odločiti sami, kakor se pač bodo. Mnogi na osnovi tega, komu bodo bolj verjeli ali katera stran bo bolj prepričljiva s svojimi argumenti. Kajti niti na mnenje stroke se ni mogoče zanašati, ker tudi ta ni enotna oziroma je razdeljena na podporo predlaganim spremembam in nasprotovanje.
V javni razpravi zagovornikov in nasprotnikov novele je minister Vizjak jasno zagovarjal stališče, da zakon izboljšuje zakonodajo na področju voda, saj pomembno oži možnost posegov v priobalna zemljišča, ker je odpravljena možnost krčenja priobalnega pasu s petnajstih metrov na do nič metrov. »Kot je določeno v 2. členu sprejete novele zakona, sta v veljavni 37. člen zakona dodana drugi in tretji odstavek, ki jasno pravita, da je treba pred vsemi posegi v vodna in priobalna zemljišča pridobiti vodno soglasje, in sicer pod kumulativno izpolnjenimi pogoji. Industrijskih objektov doslej pod nobenim pogojem ne bo več možno graditi na priobalnih zemljiščih, za vsak poseg v priobalni pas pa bo treba pridobiti vodno soglasje direkcije za vode, ki pa ne bo izdano v primeru negativnih vplivov na vode in okolje,« so pojasnili na ministrstvu za okolje in prostor.
V noveli je za njene nasprotnike najbolj sporen ravno 37. člen, po katerem na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen med drugim dodatno z gradnjo objektov, ki se razvrščajo med enostavne objekte, in z gradnjo objektov v javni rabi po veljavni zakonodaji. Mednje spadajo igrišča, parkirišča, parki, zelenice, rekreacijske površine, pa tudi gostinske, poslovne, upravne, trgovske stavbe, stavbe za promet in storitvene dejavnosti ter druge nestanovanjske stavbe, če so namenjene javni rabi.
Župana za, ribiči proti
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Župan Občine Lendava Janez Magyar je k podpori zakona na referendumu v videoposnetku na družbenem omrežju Twitter javno pozval občanke in občane Lendave. Povedal je, da bo njihova občina z novim zakonom pridobila bolj urejene in vzdrževane vodotoke, zmanjšalo se bo število objektov v priobalnem pasu, izločeni bodo tisti, ki škodujejo vodi. »Zakon prinaša boljšo prihodnost,« je prepričan Magyar. V komentarju, za katerega smo ga dodatno prosili, pa je dejal, da ne vidi, v katerem delu je zakon slab, saj je na koncu lokalna skupnost tista, ki ima škarje in platno v rokah in odloča o tem, kaj se bo kje gradilo. »Občine potrjujejo prostorske načrte, zato je vse odvisno od nas, kaj bomo dovolili. Nam pa zakon poenostavlja postopke za gradnjo nekaterih mehkih turističnih vsebin za razvoj občine in dela te postopke tudi bolj transparentne. Zato vseh stvari ne gre posploševati. Zakon je treba jasno prebrati,« je za Vestnik še izjavil lendavski župan.
Podobno razmišlja Stanko Ivanušič, župan Občine Razkrižje. Pravi, da novela ne ogroža pitne vode, ampak se z njo dodatno ščiti, kar je, poudarja, tudi stališče članov občinskega sveta. »Občina Razkrižje je bila ena od tistih, ki so želele spremembe, da bi se lahko ob obalah rek izvajali neškodljivi projekti, kot je naš nastajajoči center Zavirje. Leta 2015 je bil namreč ta prostor z veljavnim občinskim prostorskim načrtom odobren kot prostor z zelenimi površinami za potrebe športa, kulture, turizma ter zaščite in reševanja. Ko smo center želeli razširiti z nujnimi pomožnimi objekti, pa se je predvsem zaradi petnajstih metrov priobalnega pasu ob reki Ščavnici in spremenjenih izračunov poplavne ogroženosti naenkrat pojavilo veliko ovir za dokončno ureditev edinih zelenih javnih površin v občini.«
Sprememba zakona bi zato po njegovem mnenju šla na roko podobnim projektom v javnem interesu, ki jih izvajajo občine, seveda pod pogojem, da ne ogrožajo vode, da izpolnjujejo vse zakonske pogoje in da zanje odločitev sprejme direkcija za vode po uradnem postopku. »Vedno pa ostaja vprašanje izvajanja zakona. Težav zato ne vidim v noveli zakona, ampak v delovanju državne uprave na posameznih področjih.« Ivanušič še dodaja, da če novela zakona ne bo začela veljati, bodo otežene tudi nekatere naložbe države za zagotavljanje poplavne varnosti.
»Javna gradnja v priobalnem pasu je za nas nesprejemljiva, saj vpliva na naše delovanje. Na dolgi rok se z različnimi posegi vedno poslabša stanje voda in okolja,« meni Aleš Horvat, predsednik Ribiške družine Murska Sobota, ki tako kot Ribiška zveza Slovenije nasprotuje noveli zakona. Horvat sicer pravi, da bi bila dodatna sredstva za sanacijo posameznih objektov dobrodošla, saj bi se vzpostavilo boljše stanje voda in tudi ribjega živeža, vendar se zastavlja vprašanje, koliko denarja bi zares prišlo v sklad za vode.
Okoljevarstveniki: Odločali bodo uradniki, ne stroka
Osnovni očitek pobudnikov referenduma je, da je vlada spremembe zakona o vodah želela uveljaviti zelo na hitro in brez javne razprave, čeprav gre za vprašanje javne dobrine, da je doslej delovala netransparentno in da v zdajšnji kampanji zavaja javnost. »Do tega referenduma sploh ne bi smelo priti, saj zakon o vodah ureja zelo kompleksno in strokovno področje, o čemer mora zdaj odločati narod. Prevzeti mora torej odgovornost za nekaj, kar bi bilo treba prej rešiti s strokovnjaki,« pravi Jerica Mlinarič, ljutomerska geodetinja, ki ima za sabo 40 let operativnega dela na področju urejanja prostora.
Vlado Žabot, publicist in tudi velik okoljevarstvenik še iz časa delovanja Štefana Smeja, pravi, da so bile spremembe zakona pripravljene pod mizo, in čeprav gre za javno dobro, ljudje niso bili poklicani k razpravi, niti k temu, da bi lahko dali svoje mnenje. »Ljudje morajo vedeti, da so vodna zemljišča in dostop do vode javna dobrina, ki si jo želi prilastiti kapital, kot na primer z idejo o postavitvi umetnega otoka pred Piranom,« je jasen Žabot. Vprašati bi se morali, še poudari, kaj bo potem z našimi vodotoki, obrežji in obalami, če bomo dopustili, da kapital uresničuje svoje zamisli. Z njim se po mnenju Žabota spreminja kulturna krajina, spremenil se bo tudi odnos do čiste vode. »Ponekod se za vodo streljajo. Mi pa bi dajali ta naravni kapital, to javno dobro zasebnemu kapitalu,« še poudari publicist z Razkrižja.
»Minister Andrej Vizjak zavaja,« poudarja Jelka Munda, gradbena inženirka, ki je vrsto let delala v javni upravi na področju urejanja okolja in prostora. Opozori na najbolj sporni 37. člen, ki z dodanimi spremembami in dopolnitvami na novo opredeljuje posege v vodna in priobalna zemljišča. Kot pravi Mundova, se dodaja možnost graditve enostavnih objektov, kot jih opredeljuje zakon o graditvi objektov, ter objektov javne rabe, kar je skrb vzbujajoče. Res predlagatelji zakonskih sprememb navajajo, da bo treba za vsak tak poseg pridobiti vodno soglasje, ki ga izdaja direkcija za vode, kar v bistvu ni nobena novost, še poudari, saj je bilo treba v primeru vpliva na vode vodno soglasje pridobiti že zdaj.
»Skrbi pa to, da bodo o teh vodnih soglasjih odločali uradniki, za katere pa vemo, kdo jim diktira, kako naj odločijo. Zadnje čase tudi ugotavljamo, da je pri tem premalo stroke, ki pozna področje, na primer okoljevarstveniki, gradbeniki in ljudje iz prakse, ampak o zadevah vse bolj odločajo pravniki in upravni delavci,« še opozori Mundova.
»Ali potem nikoli več Bobrov?«
Pobudniki referenduma kot tudi sogovorniki iz Ljutomera opozarjajo, da zakonske varovalke lahko popustijo pod pritiskom različnih lobijev, izjeme pri graditvi v priobalnem pasu pa bodo lahko dovoljevale tudi občine s prostorskimi izvedbenimi akti. Ali črtanje možnosti za izjeme pomeni, da ne bo več mogoče obuditi nekdaj slavnih Bobrov na mrtvem rokavu Mure ali postaviti infrastrukture za brod na Muri? »Ali potem nikoli več Bobrov? To je zanimivo vprašanje. Interes, da se znova postavijo, že obstaja, vendar je ob takih primerih odločevalce treba prepričati, da zaradi takšnih izjem, ki imajo neko avtentično povezavo s krajino in ljudmi, ni treba onesnaževati, uničiti ali prodati, dati koncesije za vsa obrežja in vodna zemljišča,« meni Vlado Žabot. Neka infrastruktura je bila že do zdaj bližje priobalnemu pasu, na primer za brodove na Muri, vodovod in drugo, in jo je bilo mogoče zgraditi že zdaj, pravijo zagovorniki referenduma in nasprotniki novele, a zakaj bi bilo to zdaj dovoljeno tudi za neke nadstrešnice, objekte za javno rabo.