Pričakali so jih s predstavami, delavnicami in drugimi posebnimi doživetji. »Tokrat pa žal že drugo leto Gledališče KU-KUC zaznamuje, kot v šali radi rečemo, dan zaprtih vrat. Leto pandemije je ustvarjalcem vzelo veliko, največ s tem, da s svojimi stvaritvami ne moremo neposredno do otrok. Sama imam srečo, da kot svetovalna delavka v vrtcu ostajam v stiku z najmlajšimi, zato sem si v tem letu morda lažje kot drugi ustvarjalci, ki jim je onemogočen neposreden stik s publiko, vzela čas za raziskovanje in osmislitev svojega dela v gledališču za otroke,« pravi Urška Raščan, direktorica in umetniška vodja gledališča, ki je po poklicu pedagoginja, zaposlena kot svetovalna delavka v Vrtcu Beltinci. Pred nekaj tedni je pred nakupovalnim središčem čakajoč, da jo spustijo v trgovino, pred seboj zagledala majhen nasmejan obrazek, ki jo je neutrudno gledal, skrit za veliko belo masko. Nasmejala se je nazaj, nato pa si ni mogla pomagati, da si ne bi za trenutek snela maske in se otroku nasmehnila. Njegove oči so zasijale in usteca pod masko so se še bolj nasmehnila. Nato se je v njun pozdrav vmešala mamica: »Veš, kdo je to, ne? To je tista teta iz youtuba, ki jo rada gledava,« opiše svežo izkušnjo.
Nikoli si ni predstavljala, dodaja, da bodo morali s svojimi predstavami otroke nagovarjati prek ekranov računalnikov in mobilnih telefonov. »Polni pomislekov smo se lotili snemanja nekaterih predstav z namenom ostati v stiku ali pa otrokom ponuditi vsaj nekaj. Mene pa ob vsem tem ves čas preganja vprašanje, ali s tem ostajamo zvesti svojemu poslanstvu. Ali se naša gledališka predstava na spletu sploh lahko dotakne otrok? Ali še zmeraj vzgaja, nasmeje in otrokom širi obzorja? Ali mi, ki pomagamo staršem in pedagogom otroke odmikati od ekranov, zdaj svojo publiko posedamo pred računalnike in telefone?« ponazori, s kakšnimi dilemami se srečuje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Varnost se začne pri nas samih
Bi pravočasen klic na številko 113 pripomogel k temu, da bi ujeli kriminalce, ki so se spravili na bankomat? Enoznačnega odgovora ni, v tem vrtoglavem svetu je posameznik pač raje tiho, kot da se izpostavi. Varnost se vseeno začne pri nas samih.
Gledališče jo je začaralo
Kot mlado pedagoginjo, ki je po diplomi goreče iskala poti, kako se spopasti z vzgojo in pozitivno vplivati na veliko majhnih glav, jo je gledališče popolnoma začaralo. »Nikoli si nisem mogla predstavljati, da obstaja tako preprosta, lepa in hkrati močna oblika vzgajanja, ki je vir zabave in navdiha za majhne in velike, v kateri ne 'igramo', ampak 'se igramo', ob tem učimo in rastemo vsi. Verjetno bi mislila tako tudi, če gledališče ne bi bilo moje življenjsko poslanstvo. Pa na srečo je.« Veseli jo, da z ekipo čudovitih ljudi in talentiranih umetnikov ustvarja predstave s poslanstvom, pravi. Takšne, ki vzgajajo, se jih dotaknejo, vzbujajo radovednost, učijo, nasmejejo in ostanejo za vedno. Takšne, ki nagovarjajo in bogatijo tudi učitelje, vzgojitelje in starše. »Vendar za vse to nujno potrebujemo predstave v živo in neposreden stik s publiko, ki se ga ne da nadomestiti nikakor drugače,« poudarja.
Otroci morajo predstavo doživeti
Eden najlepših občutkov na svetu je, pravi sogovornica, slišati polno dvorano otroškega smeha. Ta prijetni občutek in pogled v radovedne oči ji pomagata, da je prepričljiva, izvirna, globoka in edinstvena. In to brez ritma, igralske izobrazbe, samo s pomočjo ljubezni. »Verjetno se sliši to že preveč izrabljeno, vendar je res, kar me žene, težko opišem kakor koli drugače, kot z besedo ljubezen.«
Otroci imajo gledališče radi tudi zato, ker postanejo del pravljice, dogajanja na odru. Otroci morajo nauk doživeti in ne slišati. Le tako bodo lahko vrednoto ponotranjili, je prepričana. »Vse naše predstave so v svojem bistvu interaktivne. Zato lahko zares zaživijo šele, ko stopijo pred otroške oči, zares in v živo. Otroke motivira, ko jim damo vedeti, da se brez njih Mala murska deklica ne bi mogla vrniti domov, da bi se srnica izgubila v gozdu in nikogar ne bi bilo, ki bi s poljubčki premagal črno pošast, ki se skriva pod našo posteljo.« Njihova pozornost je na pecljih ves čas predstav, saj svojo vlogo jemljejo izjemno odgovorno. Ta neposredna aktivnost pomaga otrokom razvijati občutek veljave, spodbuja pozitivno samopodobo, odpravlja tremo, opogumlja, uči poslušanja, lepega vedenja, razvija govor, celo gibanje in koordinacijo in še mnogo več. Vse to dosežejo s sodelovanjem igralcev z otroki. »Otroška aktivnost in neposredno soustvarjanje dogajanja na odru pozitivno vplivata tudi na doživljanje vsebine, hkrati pa ustvarjalci dobimo takojšnjo povratno informacijo. Ne le glede tega, ali otroci razumejo vsebino ali ne. Vidimo, ali je vsebina prava, ali so dialogi prezahtevni, ali je glasba preglasna …« Kljub temu da pogosto slišimo, da so otroci najbolj zahtevno občinstvo, je zanje zelo preprosto igrati, dodaja.
Radi imajo iskrene like, lastnosti, smeh in strah, ker so tudi sami iskreni. Ko odrasli gledamo »zanič« predstavo, v kateri ne začutimo likov in nas igralci niti malo ne prepričajo, lepo v tišini sedimo, se pretvarjamo, da sledimo zgodbi, hkrati razmišljamo, kaj še moramo postoriti jutri v službi, in na koncu celo ploskamo. Otroci pa so bolj iskrena publika. Če jih ne prepričaš, se bodo igrali z zaveso, jih bo tiščalo lulat, se bodo pogovarjali. Tako imajo ustvarjalci za otroke vedno najboljšo povratno informacijo. Takojšnjo in iskreno.
Prva lutkovna predstava
»Če bi mi kdo lani ob tem času rekel, da bodo gledališča več kot eno leto zaprta, da se bodo zaprla vrata šol in vrtcev, da bomo otroke opozarjali, naj se ne objemajo, in ne bomo smeli nastopati, bi rekla, da nor. Da se to niti v najbolj črnem scenariju ne more zgoditi svetu. Pa se je.« Sama je v tem času videla priložnost za odmik od drvečega sveta, ki jo je prepogosto posrkal vase, za igro v peskovniku z osebama, ki njenemu življenju dajeta smisel, in za raziskovanje svojega gledališkega ustvarjanja, česar se je že dolgo lotevala, pa nikoli ni bilo časa za temeljito poglabljanje vase in v knjige. »To mi je prinesla korona. In zdaj zagotovo vem, da mi je več dala kot vzela. Z izjemno ekipo ustvarjalcev, ki je pustila svoje srce na odru in v Gledališču KU-KUC ter je ostala zvesta svojemu poslanstvu, ne glede na težke razmere, smo ustvarili dve predstavi, ki čakata, da se odprejo vrata gledališč.« Na oder so postavili Andersenovo Palčico, zanjo najlepšo pravljico vseh časov, ki se s svojim sporočilom zelo zlije z aktualnim dogajanjem. Aprila želijo premierno zaigrati predstavo Na Čirabarki, ki je plod sodelovanja s Pomurskim društvom za boj proti raku in najmlajšim pomaga tlakovati pot do zdravih navad.
V Gledališču KU-KUC so to leto izkoristili tudi za učenje igre z lutkami. Doslej so bile vse njihove predstave zaigrane kot dramatizirana igra, tokrat pa na oder prvič postavljajo lutkovno predstavo.