Knjigo so podnaslovili Hotižanka v taborišču Sarvar. Na predstavitvi je bila tudi njena vnukinja Zorica Skalar, ki je bila skupaj z babico v internacijskem taborišču. Objavljena pa so tudi pričevanja drugih Prekmurcev, ki so jih med drugo svetovno vojno internirali v taborišče. Na predstavitvi so ob glasbenih nastopih brali besedila, ki so v knjigi. Izdalo jo je Društvo Primorci in Istrani v Prekmurju, gradivo je zbral Stanko Bensa, uredila pa ga je Branka Bensa. Pri tem je sodelovalo tudi Kulturno društvo Hotiza.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Čelno trčenje na Markišavski cesti povzročil vinjen voznik
Pomurski policisti so minuli petek obravnavali kar sedem prometnih nesreč, tri nasilja v družini in goljufijo, v kateri so prevaranti žrtev prikrajšali za skoraj 12 tisoč evrov.
»V tej knjižici zbranih spominov na težke vojne čase želimo le ohraniti spomin na njihovo trpljenje in opozoriti mlade, da naj čuvajo svojo domovino in svojo svobodo. Preveč so naši predniki trpeli, da bi lahko na vse pozabili.« je povedal predsednik Društva Primorci in Istrani v Prekmurju Stanko Bensa. V začetku poletja leta 1942 so madžarske oblasti obkolile vseh pet kolonij, v katerih so živeli Primorci in Istrani, in jih začeli izganjati iz njihovih domov.
Vsak je lahko vzel s sabo le kako culo in so jih z vlakom odpeljali v taborišče. Taboriščnica Marija Peric je v svojem dnevniku zapisala: »Sarvar, naš strašni novi dom.«
V drobna knjižici z naslovom Sarvar 1942 so rokopisi pesmi in razmišljanj, ki jih je napisala Neža Papež. Hranijo je v muzeju Društva Primorcev in Istranov v Benici. Iz vsebine ene od pesmi, v katerem avtorica v taborišču hrepeni po domačem kraju Hotizi, so ugotovili, da je bila avtorica iz te vasi. Živela je v zaselku Grede.
