»Leopolda ne poznamo samo kot umetnika, je človek, ki ga zanima tudi kulturna dediščina,« je v uvodu o avtorju razstave povedala voditeljica Tatjana Mijatović. Umetnik Leopold Methans namreč že od mladosti zbira stare predmete, ki jih je na ogled postavil v več kot dvesto let stari hiši, poimenovani Methansova hiša ali hiša zgodb, ter velja za promotorja lokalne dediščine Slovenskih goric na stičišču občin Šentilj, Sv. Ana, Gornja Radgona in Lenart. Medtem ko je hiša pridobivala prepoznavnost, se je on razvijal kot umetnik. Kot odličen kamnosek je hitro posegel po kamnu in kasneje še po lesu in kovini, to pa sta danes njegova najpogostejša medija pri oblikovanju skulptur. Sodeluje z različnimi institucijami, kulturnimi, likovnimi, literarnimi društvi, šolami in muzeji, ter se predstavlja na samostojnih likovnih razstavah tako doma kot v tujini.
Tatjana Mijatović je zbrane na razstavi, ki jo je organiziral zavod Multimedijsko informacijsko-kulturno središče Radenci (MIKSeR), s svojim nagovorom popeljala 150 let v preteklost, ko so nenavadni zvoki iz globin burili domišljijo domačinov. »Med nami krožijo še danes tri legende. Ena govori o pridnih škratih, ki kopljejo rove do zdravilne slatine, druga o coprnicah, ki kuhajo cmoke, in tretja o tem, da se med bobnanjem zbirata grom in toča. Danes zagotovo vemo, da nas je v Radencih narava bogato nagradila z zdravilnimi vrelci.« Po enem izmed njih, železnem vrelcu, je Leopold Methans poimenoval tokratno razstavo, ki si jo je ogledal tudi likovni kritik Mario Berdič Codella.
Tega so navdušili predvsem materiali, ki jih je pri svojih skulpturah uporabil Methans. Gre za najdene odpadne materiale in predmete. »Vsi ti materiali že imajo zgodbo iz preteklosti, Poldi jim doda še svojo zgodbo, kar je redkost. Zlasti akademski umetniki tega ne počnejo,« je dejal. Razstavo si je mogoče ogledati do 20. januarja.