Ena takšnih posameznic, katerih leto je bilo zaznamovano z dobrodelnostjo, je Ukrajinka Svetlana Oletič, ki se je v Slovenijo preselila leta 1994 in si v Mali Nedelji ustvarila družino. Ko se je v začetku preteklega leta v njeni domovini začela vojna, se je odločila pomagati rojakom. V prvih dneh vojnih razmer je iz Kijeva rešila sestro Vito in nečakinjo Katjo, organizirati pa je začela tudi številne akcije zbiranja pomoči za ljudi, ki so morali ostati v državi. Zbrano je s pomočjo drugih prostovoljcev večkrat dostavila na madžarsko mejo z Ukrajino. S tem se njena pomoč rojakom še ni končala. Ob podpori vodstva je na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer dvakrat tedensko v popoldanskih urah izvajala tečaj slovenščine za ženske in otroke iz Ukrajine, saj jim je želela tudi na ta način pomagati pri lažji in hitrejši vključitvi v družbo. Rojakom, ki so svoje zatočišče našli pri nas, vseskozi pomaga z nasveti, kam naj se obrnejo za začasno zaščito, povezuje jih z Rdečim križem, zanje išče oblačila in druge nujne potrebščine, pomaga jim pri iskanju službe, z organizacijami pa pripravlja dobrodelne prireditve, na katerih zbirajo denar za pomoči potrebne.
Za soljudi
Posebno poslanstvo v življenju ima Marija Vogrinec iz Gaberja. Že več kot 25 let je prostovoljka koordinatorica skupine za samopomoč bolnikov z rakom Murska Sobota, ki deluje pri Društvu onkoloških bolnikov Slovenije. V skupino je vključenih okrog 70 posameznic, starih od 40 do 80 let. Vogrinčeva, ki je tudi sama kar dvakrat prebolela raka na dojki, iz lastnih izkušenj ve, kako s pravo mero sočutja pristopiti k nekomu, ki se spopada z diagnozo, premleva o prihodnosti in se bojuje z bolečinami. »Jaz sem se posvetila temu, kako bi lahko pomagala drugim. Življenje se mi je obrnilo na glavo, spremenile so se mi prioritete in dobila sem opomnik, da nisem naredila ničesar zase. Zato sem želela duhovno napredovati. Ni me zanimalo, kako je bolezen napredovala, ali bom umrla, ampak sem se želela usposabljati in biti koristna drugim. Danes verjamem, da sem s tem poslanstvom rešila samo sebe,« je povedala.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Slovenski fantje U14 v Radencih remizirali s Severno Makedonijo
Na nogometnem igrišču Športnega centra Ivanke Serec v Radencih je bila odigrana pripravljalna nogometna tekma med selekcijama U14 Slovenije in Severne Makedonije. Končni izid je bil 2 : 2 (0 : 0).
V začetku septembra smo poročali o prvi krvodajalski akciji, ki jo je na oddelku za transfuzijsko medicino Murska Sobota za svoje člane organiziral dobrovniški kolesarski klub Ocean Orchids Cycling Team. Pobudnik akcije je bil njihov član Bojan Kučan iz Šalovec, akcije pa se je udeležilo štirinajst članov kluba. Enajst jih je najpomembnejšo življenjsko tekočino darovalo prvič, nekateri pa so pri tem že rekorderji. Med njimi je bil tudi Marjan Sočič iz Murske Sobote, ki je ob omenjeni krvodajalski akciji kri daroval stotič. »Dober zgled sem imel doma, saj smo s staršema in bratom redno hodili darovat kri. Sam je doslej še nisem potreboval, je pa misel na to eden od razlogov, da sem že stotič na transfuzijskem oddelku in da sem ne nazadnje že stotič posredno pomagal sočloveku. To bom počel še naprej, če mi bo zdravje služilo,« je takrat dejal Sočič.
Za mlade in živali
Tudi Hotižanka Katja Rudaš že vrsto let s svojim delom skrbi za lepši vsakdan predvsem mladih športnikov. V preteklem letu je bila koordinatorica mednarodnega projekta, ki je ozaveščal mlade športnike, njihove učitelje, trenerje, starše in športne funkcionarje o različnih pojavnostih nasilja v športu in njihovih posledicah ter omenjene hkrati tudi skušal opolnomočiti za preprečevanje nasilja. Nekdanja judoistka, ki že dvanajst let živi in dela v Ljubljani, je v projektu skrbela za vso komunikacijo projektnega konzorcija in za komunikacijo s skrbnikom projekta. »Verjamemo, da je pogosto vzrok za nasilje nepoznavanje nekega področja, pa tudi sledenje cilju pripraviti športnika do dobrega rezultata, kar si verjetno želi vsak starš ali trener. Pri tem pogosto pozabimo na potrebe otrok in prestopimo mejo, v to nas pogosto sili tudi sistem, ki nagrajuje le rezultate,« je poudarila Hotižanka.
Pomoči pa niso potrebni le ljudje, ampak tudi živali. Tega se zaveda tudi Petra Gjureč iz Radenec, ki je po srečanju s ponijema, ki sta potrebovala pomoč, našla svoje poslanstvo v življenju. Kot psihologinja za živali jim s terapijami pomaga, da premagajo morebitne travme, posredno pomaga tudi njihovim skrbnikom, saj lahko tako vzpostavijo globlji odnos s svojo živaljo. Na pobudo Gjurečeve, ki je tudi diplomantka s področja tehnike zaupanja, je leta 2021 začela na spletu delovati Akademija sreče na 6 nogah, v kateri je več kot štirideset članov iz celotne Slovenije, ki si želijo boljše povezanosti in razumevanja svojih psov.
Za lastno srečo in zadovoljstvo
Uspešno zgodbo, ki ga je ohranila pri življenju in mu pomagala pri doseganju novih ciljev, je napisal Andrej Žido iz Markovec. Pred tremi leti so mu zaradi zdravstvenih težav presadili jetra, lani septembra pa se je s še tremi Slovenci udeležil evropskih iger transplantiranih in dializnih bolnikov v Oxfordu ter si priboril bronasti medalji v kronometru ter na klasični cestni kolesarski dirki. »Toliko pozitivne energije je bilo. Vidiš ljudi z vseh koncev sveta s toliko volje, želje, da se dokažejo, da niso nič drugačni in da zmorejo. Jaz sem šel na igre bolj zato, da sem sam sebi dokazal, da zmorem, ko pa si tam, te potegne, da poskusiš še kaj izvleči iz tega,« je povedal po igrah Žido, ki je strast do kolesarjenja odkril po presaditvi organa.
Poseben dosežek je lani uspel Aneju Sercu iz Murske Sobote. Takrat še dijak Srednje poklicne in tehniške šole Murska Sobota je za zaključno nalogo pod mentorstvom Roberta Balažica sprojektiral in izdelal električni katamaran. »Moram priznati, da so me dela v delavnici zanimala že od otroških let. Hitro sem se začel ukvarjati z modelarstvom, izdeloval sem modele letal, pozneje tudi ladij. Nato pa sem dobil idejo, da bi imel svojo ladjo, a ker nisem imel dovolj finančnih sredstev, da bi si jo kupil, sem se odločil, da jo kar zgradim,« je povedal ob našem obisku.
Katamaran, ki ga je sedaj že študent začel sestavljati v domači garaži, je izdelal iz aluminijastih cevi, lesa in steklenih vlaken, v projekt izdelave plovila pa je vložil več kot tri tisoč ur dela. Sobočan, ki je pred več kot dvema letoma opravil tudi izpit za voditelja čolna za plovila do dolžine 24 metrov, je septembra s katamaranom opravil tudi prvo plovbo. Po Soboškem jezeru je s plovilom zapeljal družino, prijatelje in druge, ki so mu pomagali pri izvedbi projekta.