»Res je, da po rodu nisem Prekmurec, saj sta bila tako oče Viljem kot mama Justina Zasavca. Leta 1955, ko sta se preselila v Mursko Soboto, sta poleg moje starejše sestre Mete s seboj pripeljala še mene, dvomesečnega dojenčka. Glede na to, da že skoraj od rojstva živim v Murski Soboti, lahko rečem, da sem Prekmurec, zasavski Prekmurec,« je najprej pojasnil svoje korenine Zoran Vidic in dodal, da je oče, partizan, mamo spoznal, ko je še delala v pletilnici v Litiji. »Po tistem, ko smo se preselili v Mursko Soboto, mama ni več delala, ampak je skrbela za družino. Sestra, ki živi v Mariboru, je po poklicu fizioterapevtka. Sicer pa je, tako kot sem tudi sam, že upokojena.«
Družina Vidic je stanovala v tako imenovanem židovskem bloku, kjer so domovanje dobili tisti, ki so se zaradi službenih obveznosti preselili v prekmursko prestolnico. »Ta blok ima pet nadstropij. Tisti, ki so delali na občini, so živeli v štirih stanovanjih, štiri stanovanja so prejeli zaposleni v bolnišnici, po štiri še vojaki in policisti, moj oče je bil namreč zaposlen v upravi javne varnosti, še štiri stanovanja pa so bila namenjena drugim,« je razložil sogovornik in dodal, da v tistem obdobju, v 50. letih prejšnjega stoletja, v bloku ni živel noben Prekmurec. »Pred našim blokom sta bila dva velika peskovnika, v katerih so se igrali tudi drugi otroci iz Lendavske ulice. Čeprav smo doma govorili po zasavsko, oče in mama sta se tako pogovarjala do smrti, mi je prekmursko narečje hitro zlezlo v uho.«
Pot do šole je vodila skozi park
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Medtem ko je večina otrok iz njihovega bloka obiskovala tretjo soboško osemletko, so malega Zorana vpisali na prvo. »Kriva« je bila učiteljica Mežan, ki je živela v istem bloku kot Vidičevi. »Moji sošolci večinoma niso bili Sobočani, saj je bilo v razredu kar nekaj šolarjev iz Polane, Černelavec in Nemčavec. Pot do šole je bila zame zelo prijetna, saj je vodila skozi park. Na tej poti se je vedno kaj zanimivega dogajalo. Moram pa priznati, da nisem bil med najboljšimi učenci, tudi zgodovina me takrat še ni preveč zanimala. Ker je bila mama doma, nisem obiskoval vrtca. Ko sem prišel v prvi razred, je veliko sošolk že znalo pisati in računati, sam pa sem se komaj tam to začel učiti.« Do srednje šole je bila pot še krajša, saj je obiskoval srednjo ekonomsko šolo, ki je bila le nekaj korakov oddaljena od domačega bloka. »Lahko rečem, da sem imel sošolce iz celotnega Pomurja, a smo se vseeno dobro razumeli. Med nami ni bilo nobenih večjih prepirov ali nesoglasij. V tem obdobju sem igral tudi košarko. Predvsem v času poletnih počitnic smo se mladi radi družili na kopališču. Res pa je, da je takrat veljala še 'hora legalis', se pravi, da smo morali priti domov najpozneje do devete ure zvečer.«
Po končanem vojaškem roku, en del ga je odslužil v Škofji Loki, drugega pa v Ljubljani, se je najprej za pol leta zaposlil v Pomurski založbi, kjer je delal v skladišču. Pomagal je pakirati knjige, poleg tega se je ukvarjal s pisanjem računov. Ker so mu redno službo zagotovili na Zavarovalnici Triglav, se je tam tudi zaposlil in nato v tem podjetju ostal vse do odhoda v pokoj. »Zanimivo delo je bilo. Začel sem v pisarni in končal na terenu. Zadnja leta svojega službovanja sem bil namreč cenilec premoženjskih škod, tako da sem veliko hodil naokrog, največkrat po Goričkem. In to mi je bilo res v veliko zadovoljstvo. Ne morem prehvaliti Goričancev in njihove gostoljubnosti. Ko sem prišel k hiši, me niso vprašali, zakaj sem prišel, ampak so me prvo vprašali, kaj bom jedel in popil. Tako je to bilo. Ne vem, morda je danes že kaj drugače, saj se časi spreminjajo,« še pove sogovornik in pristavi, da se je s pogovorom dalo razrešiti marsikatero zagato, vedno je škodo ocenil realno, tako da so ljudje dobili odškodnino, ki jim je pripadala.
Najstarejša soboška razglednica je iz leta 1898
Zoran Vidic že nekaj časa ne živi več v stanovanju, v katerem je prebil svojo mladost, ampak na obrobju mesta v hiši svoje življenjske sopotnice Danice. »Stanovanje sem prenovil in ga dajem v najem. Nekako se ne morem ločiti od njega in lepih spominov iz mladosti. Kar se tiče hiše, v kateri zdaj živim, je v njej vedno treba kaj postoriti, popraviti, poleg tega imava zelenjavni vrt in sadno drevje, tako da dela nikoli ne zmanjka.« Čeprav ga kot šolarja zgodovina ni preveč zanimala, se je to z leti spremenilo. Lahko rečemo, da je postal pravi poznavalec lokalne zgodovine. »Vse skupaj se je začelo z zbirateljstvom. Že kot otrok sem rad zbiral znamke, potem so prišli na vrsto še kovanci. V bistvu je bilo tako, ko nisem imel veliko denarja, sem kupoval znamke, ko ga je bilo malo več, pa kovance, srebrnike. Kovancev nimam veliko, za en album, znamke pa so zbrane v približno dvajsetih albumih. Ko sem prišel v stik, če lahko tako rečem, s svojim tastom Ferijem Poredošem, so prišle zraven še razglednice, saj jih je zbiral že on. In tako imam zdaj že 270 razglednic, na katerih je motiv Murske Sobote,« je dejal sogovornik in razložil, da je najstarejša soboška razglednica, ki jo ima, iz leta 1898.
Na njej so tri fotografije gradu in še ena, na kateri je osrednji del zgradbe bolnišnice, nekdanje kirurgije, ki so jo nedavno podrli in na njenem mestu zgradili stavbo, v kateri je sedež slovenskega dela družbe Mol. Sicer pa ima tudi veliko razglednic drugih pomurskih krajev, prevladujejo pa tiste, ki so nastale pred letom 1945. »Novejše razglednice zame niso tako zanimive, ker gre več ali manj za klasične fotografije, nekdaj pa so jih tiskali in je šlo za popolnoma drugačen način izdelave, kot ga poznamo danes. Najpomembnejše so tiste razglednice, ki imajo znamko in pečat. Večinoma so na njih zapisi v madžarskem jeziku. Pisava je po navadi čitljiva, se pravi, da so nekoč dosti lepše pisali, kot to počnemo danes. Največ razglednic so napisali in poslali sodniki, notarji in drugi uslužbenci, ki so v Prekmurje prišli iz drugih krajev avstro-ogrske monarhije. Imam veliko razglednic, ki so jih pošiljali v Kolozsvar, ki leži v današnji Romuniji. Najbrž so jih takrat namensko preseljevali sem k nam, v Soboto. Zanimive so tudi razglednice drugih pomurskih krajev. Velikokrat je bilo tako, da so jih dali narediti obrtniki, tako da je bila na razglednici na primer trgovina, velikokrat pa tudi sam trgovec. Cankova, Beltinci, Črenšovci in Dobrovnik so kraji, kjer je bilo izdano več razglednic, zanimive pa se mi zdijo tudi razglednice manjših krajev, ki so zelo redke.«
Za nekdanjega lastnika Zvezde je bila usodna vožnja s konjsko vprego
V Vestniku ste nedavno lahko prebrali veliko zanimivega o družini Szapary, ki je bila vrsto let lastnica soboškega gradu, pa tudi o drugih zanimivih Sobočanih, saj je Zoran Vidic o tem predaval v Pomurskem muzeju. Toda marsikaj zanimivega zna povedati še o drugih temah, tudi o nekdanjih soboških gostilnah. Veliko podatkov je našel v časopisih, ki so izhajali na ozemlju Prekmurja, kot je na primer Muraszombat es Videke, marsikaj pa se da najti tudi v arhivih, matičnih knjigah, zapuščinskih razpravah in registrih obrtnikov. Zanimalo ga je predvsem obdobje od konca 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. V tem obdobju naj bi Sobota, tako pravi, imela štirinajst večjih oziroma pomembnejših gostiln. »Najpomembnejša, ne pa tudi najstarejša, je bila predhodnica današnje Zvezde. Po katastrskih podatkih iz leta 1860 je bila prvotna zgradba na območju današnje Zvezde v lasti grofa Antala Szaparyja. V 70. letih 19. stoletja jo je kupil Rudolf Most. Gostilna se v časopisu Muraszombat es Videke prvič omenja leta 1885, in sicer v madžarščini kot Most-féle vendéglő, v prekmurščini pa kot Velika oštarija.« Leta 1895 je v Mursko Soboto iz avstrijske Dobre prispel mesar Janos Dobrai, ki je odkupil zgradbi ob Mostovi gostilni. V eni, na starih fotografijah Sobote je še viden napis, je uredil mesnico, v drugi pa stanovanja zase in za delavce. »Stavbo gostilne je kupil leta 1896, jo pozneje podrl ter v letih 1908 in 1909 zgradil novo. V njej so bili mesnica, hotel in gostilna z restavracijo. Zunaj nove stavbe je bila kavarna s kazinom, čitalnico in igralnimi mizami.
Zanimivo je, da stavba v času njegovega lastništva ni bila nikoli na prodaj, za kar so si prizadevali poznejši najemniki, temveč je prostore vedno le oddajal v najem. To je bil tudi razlog za pogosta menjavanja najemnikov. Gostinski del v rokah žensk Dobrai je v Murski Soboti nadaljeval prvotni mesarski posel, za gostinski del pa je skrbela najprej njegova prva žena Amalija Dobrai, rojena Kirnbauer, ki je leta 1910 umrla v 39. letu,« še pove Zoran Vidic in pojasni, da je Dobrai gostilno sprva vodil sam, kavarno pa je po ženini smrti dal v najem Marku Kemenyiju. Kmalu se je znova poročil, in sicer z Vilmo Sapač iz Černelavec, ki je bila trideset let mlajša od njega. Kemenyi je kavarno obnovil, za njim pa je bil najemnik njegov zet Geza Legenstein, po tistem pa Franc Sočič, ki je pozneje na novi lokaciji vodil znano Sočičevo kavarno. Leta 1929 je gostilno in restavracijo prevzel Alojz Faflik, ki je pozneje kupil občinsko zgradbo in v njej uredil znamenito Faflikovo kavarno. Leta 1931 je bila za Dobraia usodna vožnja v Mlajtince, kjer je imel posestvo. »Na poti do posestva so se konji, ki so vlekli kočijo, pri prehodu čez Ledavo prestrašili in poskočili. Dobrai je padel v vodo in se utopil.« Iz tistih časov je še ena zanimivost. V obdobju po prvi svetovni vojni je bilo veliko pijančevanja, zato so sodišča posameznikom celo izdajala prepoved vstopa v gostilne, gostince pa so kaznovali, če so dovolili vstop takšnim kaznovanim posameznikom. Kot še ugotavlja Vidic, je bilo skoraj vsem gostincem v Murski Soboti nekoč skupno tudi to, da so bili mesarji in kot taki vpisani v registre obrtnikov.
Strasten ribič
Zoran Vidic ima še eno veliko strast. Je velik ribič. Pred dnevi se je vrnil s svetovnega prvenstva ribičev veteranov, ki je bilo v Szegedu na Madžarskem. »Prvič sem bil na takšnem tekmovanju že leta 2000, leta 2019 pa sem bil najdlje, v Južni Afriki. V Szegedu smo se imeli lepo, tudi tekmovalna trasa je bila lepa, toda naš uspeh je bil pod povprečjem. Vlogo favoritov so upravičili domačini, Francozi, Angleži in Nemci, ki so imeli večjo podporo, kot jo imamo mi. Naša ekipa je štela sedem ljudi. Poleg petih tekmovalcev, eden je rezerva, sta bila z nami še vodja ekipe in trener. Te velike nacije pa imajo v ekipi od 15 do 20 ljudi,« je razložil sogovornik, ki ga je v ribištvo potegnil oče. »Prvo ribo, ostriža, sem ujel na leskovo palico v ribniku pri Jula Marofu, v bližini Hotize. Star sem bil enajst let,« se spominja Zoran Vidic, ki je že vrsto let član soboške ribiške družine, aktiven pa je tudi kot sodnik na ribiških tekmovanjih. »Največji čar ribarjenja je v tem, da dosti časa preživiš v naravi. Vznemirljivo pa je tudi to, kako ribo premamiš, zvabiš, da se ujame na tvoj trnek oziroma vabo, bodisi črva, koruzo ali kaj tretjega. Pomembno je seveda tudi, da ribe ne poškoduješ preveč in jo spustiš nazaj v vodo. Sam rib domov že dolgo ne nosim več,« je zaokrožil svojo pripoved zasavski Prekmurec.
