Trenutno je kot doktorska študentka Univerze v Ljubljani v ZDA na študijskem izpopolnjevanju. Z njo smo se pogovarjali tako o odraščanju v diplomatskem okolju, študiju kot tudi o volitvah v ZDA, ki veljajo za najbolj nepredvidljive v zgodovini.
Kaj počnete v ZDA?
»Sem na raziskovalnem obisku Ameriško-slovenske raziskovalne fundacije (ASEF). Za leto 2024 so izbrali 18 štipendistov, ki smo dobili priložnost desettedenskega raziskovanja. Mislim, da nas je šlo 13 v Ameriko, drugi so šli v Veliko Britanijo, Luksemburg, Avstralijo, Novo Zelandijo in drugam. Tukaj tudi sodelujem s slovensko profesorico Alenko Poplin, od katere se učim. Poleg svoje naloge piševa skupaj tudi raziskovalni članek.«
Torej ste na univerzi?
»Tako je, univerza se imenuje Iowa State University (ISU). Alenka je tukaj profesorica že osem let in jaz sem njena prva štipendistka ASEF na izmenjavi. Moram priznati, da gre za zelo prijetno okolje, ki tudi spominja na domače kraje. Iowa je jeseni izredno prijetna, gre sicer za zelo ravno pokrajino, imajo ogromna polja koruze, tako da zelo spominja na Prekmurje in naše ravnice. Trenutno imamo tukaj približno 28 stopinj, tako da je jesen resnično lepa.«
Če karikiram: kamor koli greste, najdete Prekmurje?
»Sem stoodstotna Prekmurka, pa tudi Ljubljančanka, kar se mi tudi sliši po naglasu. V Prekmurje smo se vedno veliko vračali, še posebej ko sta še živela babica in dedek. Naša celotna, tudi širša družina ostaja močno povezana s Prekmurjem. Naš obvezni obisk ostaja 15. avgust. Takrat je v Turnišču slovito proščenje in tega srečanja se posebej veselimo. Moja mama prihaja iz Odranec, oče pa iz Velike Polane. Ko gremo na obisk, vedno obiščemo oba kraja. Še najraje pa Beltince, ki so nekako najbolj živi. Včasih se nam pridružita tudi sestrična iz Luksemburga ter bratranec, ki je trenutno v Ženevi. Odraščala sem sicer v Ljubljani in Ljubljano štejem za svoj dom. Zaradi narave očetovega dela smo z družino živeli tudi na Dunaju, ki ga tudi štejem za enega domačih krajev in imam v izjemno lepem spominu. Rodila sem se na Japonskem, moj brat Pavel v Ljubljani, moja sestra Pija pa na Dunaju.«
Z vašim očetom smo pred časom opravili pogovor prav za to Penovo rubriko. Na Japonskem je bil diplomat in tam ste rojeni.
»Da, leta 1995 sta šla z mamo na Japonsko, kjer je on opravljal diplomatsko delo, mama pa je delala na univerzi v Tokiu. Kot je videti, sem od vsakega pobrala nekaj, saj skušam povezovati obe stvari, tako diplomacijo kot znanost, raziskujem na univerzah ter delam na veleposlaništvih.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(INTERVJU) Zdravnik, ki je končal v diplomaciji: Lučka v njegovi pisarni nenehno sveti
Stanislav Raščan je odraščal v Veliki Polani, se odpravil na študij medicine, a si vedno želel postati diplomat. Prva diplomatska pot ga je vodila na Japonsko.
Osnovno šolo in gimnazijo ste obiskovali v Ljubljani?
»Tako je. Staršema je bilo pomembno, da imava z bratom dom in da znava slovenski jezik. Nato sem začela študirati v Ljubljani, smer mednarodni odnosi na fakulteti za družbene vede (FDV). Študirati mednarodne odnose pa pomeni, da jih moraš hkrati tudi živeti. Tako sem se v tretjem letniku odločila, da grem študirat na Dunaj. Pred menoj tja že leta nihče ni šel na Erasmus izmenjavo. Tam sem ostala eno leto, do epidemije covida. Nato sem četrti letnik končala na FDV, zatem pa sem se takoj vpisala na diplomatsko akademijo na Dunaju in dobila štipendijo. Kasneje sem bila na našem dunajskem veleposlaništvu zaposlena kot asistentka, torej imam za sabo že štiri leta življenja na Dunaju. Konec avgusta sem se za konec tedna vrnila domov in naslednji dan letela v Ameriko.«
Kakšna je razlika pri pojmovanju in študiju mednarodnih odnosov v Ljubljani in na Dunaju?
»Dodiplomski program mednarodnih odnosov je zelo redko brezplačen, kot je v Ljubljani. Na Dunaju takšnega programa na dodiplomskem študiju sploh ni oziroma je treba zanj odšteti več tisoč evrov na zasebnih univerzah. Na Dunaju sem študirala ekonomijo z ekonomisti, pravo s pravniki, politične vede s politologi, politično filozofijo s filozofi in tako naprej. Pri tem je velika prednost, da na primer mednarodno pravo delaš s pravniki, eksperti za to področje. V Ljubljani kot FDV-jevka na pravni fakulteti ne bi imela kaj iskati.
Po drugi strani pa se mi zdi, da so mednarodni odnosi na FDV zares dober študij. Izbrati smo morali dva tuja jezika. Sama sem za prvi tuji jezik izbrala nemščino, tako da sem tudi na Dunaju predmet avstrijska zunanja politika lahko poslušala v nemščini. Zanimivo je bilo, da nam je ta predmet predaval Bosanec Vedran Đžihić. Na prvem predavanju se je pošalil, da nam to pove vse o avstrijski zunanji politiki, za katero se Avstrijci niti toliko ne zmenijo, da bi jo predaval Avstrijec. Všeč mi je bilo to sprejemanje tujcev. V Sloveniji pa moram pohvaliti profesorje, ki so v Ljubljani odlični. Če ne bi bili, tudi sama ne bi mogla študirati v tujini. Tudi moji drugi sošolci, ki so šli študirat na primer v Dublin in Veliko Britanijo, se zelo hitro vključijo v študij, ker imamo dobro osnovo.«
Kako je videti dunajska diplomatska akademija od znotraj? Kakšno znanje ste tam pridobili?
»Ta akademija je bila ustanovljena predvsem za tiste, ki so že zaposleni na zunanjih ministrstvih, da dobijo širše znanje in se bolje izurijo v znanju jezikov. Zdi se mi, da se vseeno malo lovijo z nami mlajšimi, ki nas morajo povesti v ta svet. Sama sem na Dunaju prvič živela, delala in se učila z ljudmi iz vsega sveta: Indije, Amerike, Francije, Kameruna, Gane, Kenije in drugih držav. Vsak prinese s seboj svoj način razmišljanja in del svoje kulture. Slovencem se vseeno pozna, da živimo bolj zahodnjaško, odprto. Na akademiji smo se morali specializirati za neka področja. Zato je dobro, da veš, kaj iščeš. Sama sem se najbolj zanimala za vprašanja varnosti ter Evropske unije. Predvsem profesorji za evropsko pravo so mi bili v veliko pomoč. Moj nasvet za vse študente FDV, ki želijo študirati na diplomatski akademiji, je, naj bodo zares prepričani, kaj konkretno jih zanima. Že kaki dve leti prej si morajo urediti pogoje za pridobitev štipendije. Magisterij iz mednarodnih odnosov lahko na koncu pomeni vse ali nič.«
Kaj je bila tema vaše diplome na FDV?
»Mi ne pišemo diplomske naloge, sem se pa med študijem ukvarjala predvsem z varnostnimi vprašanji, povezanimi z Evropsko unijo.«
Kakšen je proces selekcije za diplomatsko akademijo?
»Veliko sem delala na projektih ob študiju. To rečem vsem, ki želijo iti po isti poti. Bila sem aktivna pri evropskem mladinskem parlamentu Slovenije. Objavljala sem tudi članke na mladinskih platformah. Najlepšo priložnost sem dobila v četrtem letniku, ko sem v sklopu nemškega predsedovanja Svetu EU sodelovala pri projektu, v katerem sem predstavljala Slovenijo. Takrat sem delala na področju energije. Imela sem tudi priložnost moderirati pogovor med vidnimi poslovneži in evropskimi poslanci. Tako sem bila na koncu med prvo četrtino »najboljših prijav« za diplomatsko akademijo, ki prijavam deli točke in jih na tak način razvršča.«
Vas je oče kdaj jemal s sabo, ko je delal po svetu?
»Poleg tega da sem se rodila na Japonskem – vendar sem bila ob selitvi premlada, da bi se spominjala življenja tam –, smo živeli tudi na Dunaju. Tam sva z bratom obiskovala ameriško mednarodno šolo, kar je bila odlična izkušnja. Šolski sistem je bil popolnoma drugačen, veliki poudarek je bil na skupnosti in sprejemanju drugačnosti.«
Kakšen pa je bil prehod nazaj na slovensko šolo?
»Po vrnitvi na Osnovno šolo Polje mi je bilo mnogo lažje kot bratu, saj je bila moja sestrična z mano v istem razredu, mojemu dve leti mlajšemu bratu je bilo težje. Potrebovala sem kakšno leto, da sem se privadila na to, da se moramo v Sloveniji učiti vse na pamet. Vendar druge izbire pač ni bilo, zato sem se sprijaznila.
Življenje na Dunaju je bilo videti tako, kot da sem v nekakšnem balončku. Zjutraj nas je prišel iskat šolski avtobus, nas peljal v šolo, ki je trajala nekje do tretje ure popoldne, nato te je avtobus odpeljal domov, naredil si domačo nalogo in šel spat. Ob koncih tedna pa smo šli v Prekmurje. Kasneje sem med študijsko izmenjavo stanovala v študentskem domu Korotan, kjer je bilo prav tako veliko Slovencev. Tudi na tisto obdobje imam krasne spomine. Med korono smo izkusili Dunaj brez turistov, kar je bila čudovita izkušnja. Spomnim se, da sva s kolegico iz italijanskega zamejstva takrat predelali vse dunajske muzeje, saj ni bilo vrst in gneč.«
Vam je po študiju na akademiji ostalo kaj študentskih ali diplomatskih stikov?
»Spoznala sem veliko ljudi, s katerimi se še zdaj redno slišimo, z Avstrijci, Američani, Indijci. Študentje smo se res dobro povezali. Imam pa tudi to srečo, da še vedno ohranjamo stike s prijatelji iz osnovne šole. Tudi zato je Ljubljana moj dom. Pri slovenski diplomaciji je dobro, da lahko doma ostaneš tudi po štiri ali osem let, tako da si lahko ustvariš neko socialno omrežje, v katerem se počutiš doma. Marsikdo tega nima, imam sošolko iz Amerike, katere družina se je selila vsaki dve leti. To je za otroke dokaj naporno.«
Se otroci privadijo tega načina življenja ali jim to pomeni stres?
»Na diplomatski akademiji sem spoznala dekle, ki je živelo v Italiji, Indoneziji, Turčiji, Franciji ... Opazila sem, da je glavna razlika med nama ta, da ona preprosto ne zna biti na mestu. Navajena je stalnega premikanja. Če se seliš na štiri leta, je stres del tega, kar te žene naprej. Po drugi strani pa se znajo ti ljudje zelo dobro in hitro prilagoditi, povezati, najti prijatelje. Gotovo ima to življenje prednosti in slabosti. Opazila sem še, da venomer iščejo svojo identiteto. Jaz sem zelo hvaležna za izkušnjo, ki sem jo imela.«
Kako je potekal prehod v Iowo? Zakaj so izbrali ravno vas?
»ISU je predvsem tehnična šola. Celotno območje srednjega zahoda, kjer je Iowa, temelji na kmetijstvu. S profesorico delava na dveh projektih. Prvi je skupen znanstveni članek. Ona dela na oddelku za urbanizem, ukvarja se z vprašanjem racionalne ignorance. Raziskujeva, zakaj se ljudem iz lokalnih okolij ljubi ali ne ljubi angažirati za korenite spremembe v urbanizmu. Jaz se bom pogovarjala z odločevalci in jih spraševala, kako dojemajo angažiranost ljudi.
Moj drugi projekt pa je pisanje doktorata iz kibernetske varnosti. Preučujem, kako se ameriške agencije odzivajo na incidente. V sklopu doktorata skušava razviti igro, ki bi vladnim uslužbencem razložila, kaj so kibernetske grožnje.«
Imate pri tem tudi povezave s Slovenijo?
»Doktorat delam iz ameriških študij, zato ne more biti vezan na Slovenijo. Igro, ki jo skušam razviti, bi rada preizkusila tudi s slovenskimi vladnimi uslužbenci. Trenutno pa sem še v drugem letniku doktorskega študija na Univerzi v Ljubljani.«
Iowa ne sodi med zvezne države, o katerih bi veliko slišali. Kaj zanimivega nam lahko poveste o njej?
»Največja slovenska diaspora v ZDA živi v Clevelandu, v Ohiu, ki je prav tako del omenjenega srednjega zahoda. Lani sem tudi v Indianapolisu našla slovensko hišo, v Iowi pa tega žal ni. Je pa v Cedar Rapids velika slovaška in češka manjšina. V Iowi so ljudje veseli, prijazni, odprti. Vsak ima svojo hišo in lepo urejen vrt. Okolje je mirno. Presenetilo me je, koliko je tu zelenja.
Mesto ima 66 tisoč prebivalcev, od tega jih je kar tretjina študentov. Mesto je nastalo okoli univerze. Avtobus ima 25 prog in je za študente brezplačen, zato ne potrebujem svojega avtomobila. Srednji zahod je najbolj znan po koruzi. Ker je tudi pokrajina ravna, spominja na domače kraje. Vendar so tukaj polja v primerjavi z našimi v Prekmurju 50- ali 100-krat večja. Dimenzije in razdalje so za marsikoga pri nas nepredstavljive.«
ZDA so pred predsedniškimi volitvami. Iowa je ena izmed tako imenovanih Swing states, ki se ne nagibajo pretirano ne na demokratsko ne na republikansko stran. Kakšna je izkušnja bližajočih se volitev?
»Zanimivo je predvsem zato, ker Slovenci, pa tudi Avstrijci, nismo vajeni razglašati, koga bomo volili. Tukaj je to normalni del življenja. Tukaj imajo ljudje pred hišami in na oknih izobešene propagandne znake in na ta način kažejo mimoidočim, koga bodo volili. Po debati med Kamalo Harris in Donaldom Trumpom se je število znakov, ki sem jih opazila v podporo Harrisovi in podpredsedniškemu kandidatu Timu Walzu, močno zvišalo.
Je pa res, da je okolje, kjer živim, zaradi velike študentske populacije naravno bolj liberalno in se zato nagiba k demokratom. Ko smo šli s prijatelji kakšno uro iz mesta, smo hitro naleteli na parolo God, Guns and Trump in podobno. Ko je Harrisova za podpredsedniškega kandidata izbrala Walza, je naredila dobro potezo, saj prihaja ravno iz srednjega zahoda. Po zadnjih napovedih naj bi v Iowi za las zmagal Trump z 51 odstotki.«
Je res, da je zadnja predsedniška kampanja zelo razdelila državo? Se to pozna tudi v Iowi? Kaj je dejavnik odločitve pri teh tako imenovanih Swing states?
»Pri dekletih je odločilno vprašanje splava in kontracepcije, načeloma pa je v zadnjem letu za mlade pomembno tudi vprašanje vojne v Izraelu. Starejši se bolj ukvarjajo z ekonomskimi problematikami, na srednjem zahodu dajejo veliko poudarka izboljšavi infrastrukture, zlasti na podeželju, in podnebnim spremembam, ki vplivajo na kmetovanje. Zunanja politika v ZDA nikoli ni bila odločilna na predsedniških volitvah. Povprečnega Američana bolj skrbi za lastno preživetje.«
