Do sredine 18. stoletja so na slovenskem ozemlju obstajale štiri jezikovne različice. Kar se tiče normativnosti, je bil najbolj izoblikovan osrednjeslovenski knjižni jezik, tretjina slovenskega prostora pa je pripadala vzhodnoslovenskemu knjižnemu jeziku, ki se je delil na dve različici, in sicer vzhodnoštajersko ter prekmursko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Stara cerkvena slovanščina
Če se vrnemo v zgodovino: na začetku je bil to enoten slovanski panonski jezikovni prostor, ki sta ga v 9. stoletju izoblikovala brata Ciril in Metod iz Soluna v Grčiji na svoji velikomoravski misiji. Takratni velikomoravski knez Rastislav ju je namreč pozval k pokristjanjevanju Slovanov na tem območju. Svojo misijo sta nadaljevala v Spodnji Panoniji, na pobudo kneza Koclja. Brata sta govorila slovansko narečje okolice Soluna (tam so še danes Slovani) in z njunim pokristjanjevanjem se je razvil tudi prvi slovanski knjižni jezik, za katerega poznamo več poimenovanj, najbolj razširjeno pa je stara cerkvena slovanščina.
Z njunim prihodom na to območje je zelo povezan razvoj (tudi) vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Ustanovila sta panonsko-moravsko škofijo z bogoslužjem v slovanskem jeziku, prvič v zgodovini. To priča o tem, da je bila stara cerkvena slovanščina na visokem nivoju razvitosti. Vanjo so bila prevedena vsa temeljna dela in tako so bile dane vse možnosti za razvoj slovenskega jezika. Vendar je prišlo na Moravskem do bojev, na ozemlje so začeli vdirati Madžari, ki jim je uspelo ustanoviti svojo državo – tako so se Slovani razdelili med Madžare in Nemce. Madžari so ozemlje današnjega Prekmurja s Porabjem priključili svoji državi in ga za kar tisoč let z geografsko ločnico, reko Muro, ostro ločili od matičnega naroda. To je bil torej eden glavnih vzrokov, da se je prekmurski idiom razvijal ločeno od preostale slovenščine.
Leta 1094 je bilo to ozemlje priključeno zagrebški nadškofiji, kar je usodno vplivalo na razvoj jezika na tem območju – bil je pod močnim kajkavskim in madžarskim vplivom. Ravno zaradi kajkavščine pa se je na vzhodu ohranila kontinuiteta, ki kaže na povezave vzhodnoslovanskega knjižnega jezika s staro cerkveno slovanščino. Takrat je to ozemlje sicer spadalo pod dve škofiji – zagrebško (južne prekmurske župnije) in györsko (severni del s središčem v Murski Soboti in Porabje), ki je bila središče protestantskega gibanja. Oba dela Prekmurja sta se cerkvenoupravno združila leta 1777, takrat so začeli tudi intenzivno prevajati in tiskati knjige v prekmurskem jeziku. Protestantski pisci druge polovice 19. stoletja so vztrajali pri odmiku prekmurščine od poenotenega slovenskega knjižnega jezika. To »jezikovno zablodo« pa so izkoriščali Madžari kot dokaz o vendski teoriji, ki govori o neslovanskem izvoru prekmurskih Slovencev. Tako so začeli prekmurščino razglašati kot madžarsko narečje.
Da se je prekmurski knjižni jezik razvijal ločeno od osrednjeslovenskega knjižnega jezika, lahko z gotovostjo trdimo na podlagi dejstva, da do leta 1919 ni bilo praktično nikakršnega prehajanja knjig iz osrednjeslovenskega prostora v prekmurski prostor. Redki izobraženci in duhovniki so sicer poznali nekaj del Mohorjeve družbe in kak slovenski časnik, druge jezikovne povezave pa ni bilo.
Dve bazi, alpska in panonska
Med tistimi, ki so v 20. stoletju na novo oziroma natančneje določili meje med slovenskimi narečji, je bil tudi jezikoslovec Jakob Rigler. Kakor on tako so tudi vsi drugi jezikoslovci prihajali bolj ali manj iz osrednje Slovenije, Gorenjske in Dolenjske, zato so slabo poznali vzhodni del Slovenije, jezikovna vprašanja tega območja pa so jim bila odmaknjena, zato so zagovarjali idejo o »združevalnem središču«, kar pomeni, da so jezik osrednje Slovenije videli kot edini »pravi, lep« jezik, ki naj bi bil najbolj sprejemljiv za vse narečne govorice. To je v slovenskem prostoru vzpostavilo napačno razmišljanje o lepem knjižnem jeziku in grdih ter nepravilnih narečjih.
Tako razmišljanje je uspelo spremeniti Martini Orožen, saj je s poglobljenimi jezikoslovnimi raziskavami vzhodnoslovenskega knjižnega jezika dokazala obstoj dveh slovenskih jezikovnih baz – alpske in panonske. Kot sklep je iz njenega raziskovanja izšla pomembna teza – o variantnem razvoju slovenskega knjižnega jezika od srednjega veka do časa Kopitarja (18. stoletja).
Zakaj in kdaj je prekmurščina pravzaprav izgubila status jezika ter postala narečje? Začelo se je v obdobju romantike in Franceta Prešerna, vrhunec je doseglo v času pomladi narodov. Prekmurski knjižni jezik se je kompromisno poenotil z osrednjeslovenskim v sredini 19. stoletja zaradi romantičnih idej in idej nacionalne enotnosti. Iz tistega časa namreč izhajajo ideje, da je jezik identiteta naroda in njegov povezovalec; da narod lahko obstane in je močen le, če ima enoten, normirani knjižni jezik. V začetku 19. stoletja je tako prihajalo do približevanj, medsebojnega vplivanja in prepletanja obeh takrat še aktualnih knjižnih norm, nato pa se je jezik normiral v različnih slovnicah – nastala je t. i. novoslovenščina, ki je postala simbol slovenske narodne identitete ter ščit pred nemštvom.
Če se vrnemo k Prešernu – ta je zaradi nepoznavanja dvojničnega razvoja slovenskega knjižnega jezika stremel k jezikovnemu elitizmu in za edino pravilno priznaval kranjsko osrednjeslovensko jezikovno normo. Menil je, da središčno hkrati pomeni tudi knjižno. Obrobnim narečjem je priznaval le preprečevanje potujčevanja na robu slovenskega ozemlja. S takim razmišljanjem je bila panonska jezikoslovna tradicija v zgodovini povsem spregledana.
Rezultat politične odločitve
Če strnemo, je bil zaton prekmurskega knjižnega jezika povezan s kulturnim in jezikovnim poenotenjem Slovencev sredi 19. stoletja. Enoten slovenski knjižni jezik je tako rezultat politične odločitve o združitvi Slovencev v eni državi. Laičnemu Slovencu je težko razmišljati o dveh samostojnih slovenskih knjižnih normah, saj je slovenska nacionalna zgodba o rojstvu enotnega slovenskega jezika v 16. stoletju s Primožem Trubarjem tako močno ukoreninjena, da jo je težko spreminjati. Če torej priznamo Trubarja za začetnika slovenskega (in ne osrednjeslovenskega!) knjižnega jezika, sprejemamo hkrati tudi tezo o enotnem slovenskem jeziku že vse od njegovih začetkov ter pozabljamo na dvojnični razvoj slovenskega knjižnega jezika. Zato se je treba zavedati dejstva, da je bil prekmurski knjižni jezik normiran, imel je torej jasna glasoslovna in oblikoslovna pravila, izhajajoča tako iz porabskega, goričkega in ravenskega prostora, skladenjsko pa je bil nadnarečno oblikovan.
Danes se prekmurščina obravnava kot narečje slovenskega jezika z največ posebnostmi. O njeni živosti pričajo številna dela sodobnih avtorjev, ki ustvarjajo v prekmurščini, prav tako je prekmurska govorica temelj identitete vsakega Prekmurca – pravzaprav je najmočnejši identitetni povezovalec prebivalcev tega dela Slovenije, kar potrjujejo tudi današnji jezikoslovci iz osrednje Slovenije.
Pred nekaj leti sem pri študiju primerjalnega slovanskega jezikoslovja svojemu profesorju Mateju Šekliju zastavila ravno to vprašanje, ki si ga zastavlja in o njem razpravlja nemalo Prekmurcev – je prekmurščina jezik ali narečje? Profesor mi je odgovoril preprosto, z enim stavkom: »Če dokažete le eno posebnost prekmurščine, ki je razlikovalna od vseh drugih narečij in jezikov, ki jo obkrožajo oz. je z njimi v jezikovnem stiku, potem je to jezik.« Tolikšnega znanja, da bi dokazala kaj takega, še nimam.
Navsezadnje pa ni toliko pomembno, ali gre za jezik ali narečje. Dokler bo namreč prekmurska govorica živa in njena beseda zapisana, se nam ni treba bati za njeno izumrtje in samo to je pomembno. Zavedanje, da je vsak govor, vsako narečje in vsak jezik, še tako majhen, izredna dragocenost na poti raziskovanja in poznavanja zgodovine, kulture in jezika slehernega naroda, bo ohranilo svet pester, hkrati pa omogočilo razumevanje in sprejemanje vseh narodov.
