Zveza je bila – odlična. Govorili smo: Aleš in Nina iz nekega sadovnjaka v Homabayu v Keniji, jaz iz domače kuhinje v Vitomarcih sredi Slovenskih goric. Z Alešem sva komunicirala s pomočjo facebooka, ko sva se menila za 'kavo' - preko skypa seveda – in izrazil je dvom, da bo zveza zdržala. A je. In no kar dolgo, čeprav bi lahko govorili ure in ure … Kajti, mene vse zanima, Aleš in Nina pa tudi nista ravno redkobesedna. Z zvezo nismo imeli problemov, le pri njima so vsake toliko tako glasno čivkali neki ptiči (papige?), da sem komaj kaj slišala, pri meni večjih zvočnih motenj – razen mojih otrok – ni bilo.
Nina: »Zakaj? Odločila sva se, da bova letos prostovoljca in ne bova šla na kak drug dopust, na morje ali kaj podobnega. Sploh glede na najino izobrazbo in to, kaj študirala, sva se odločila, da se bova preizkusila v strokovnem delu in sicer pri poučevanju afriških otrok.« Aleš, Odrančar, sicer študira geografijo in izobraževalno tehniko, Nina iz Gornje Bistrice pa geografijo in slovenščino in ker prav zdaj pišeta magisterije in nimata nobenih izpitov, sta si vzela čas. Zase. Še bolj pa za druge.
Aleš: »Rekla sva, zdaj pa imava res čas in sva šla.« Na vprašanje, zakaj prav Afrika, odgovarjata: »Afrika nama je vedno bila želja; zaradi kulture in zato, ker vemo, da vmes še niso tako razviti, zato sva želela videti recimo razliko med našim in šolstvom tukaj.« Ki je ogromna, pravita. Aleš: »Zelo velike razlike so v primerjavi z nami; tukaj je tako, kot je bilo pred nami recimo 70, 80 let nazaj.« Nina: »Tukaj še uporabljajo palice, biče, otroke klofutajo, bila sva priči res strašnih prizorov.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Aleš in Nina sta sicer pomagala na privatni osnovni šoli, ki jo obiskujejo otroci, ki so tako revni, da si ne morejo privoščiti niti državne, ki je sicer zastonj, a bi si morali kupiti uniformo in zvezke; ti so bili torej še revnejši. Tudi šolske zgradbe, pripovedujeta, so navadne kolibe, saj imajo na tleh – zemljo: »Eden skoči, prah se dvigne in non stop je vse zakajeno (smeh).«
Katere predmete sta torej učila v šoli? Aleš: »Bolj sva pravzaprav pomagala učiteljem, različnim; matematiko sva enkrat recimo nadomeščala, a oni popolnoma drugače množijo in delijo, kot mi, tako da jim pravzaprav nisva mogla pomagati (smeh). Jih je pa zelo zanimala Slovenija in naša kultura, tako da sva jim to predstavila in veliko smo se družili. Nina: »Zanimal jih je slovenski jezik, naše besede, kako rečemo kaj; oni pa so naju učili svoj jezik svahili. Imajo sicer dva uradna jezika – poleg svahilija še angleščino.«
Nina se smeje, da sta jih učila tudi prekmurske pesmice: »Niso jim sicer najbolj šle, a vseeno sva izkoristila čas, ko njihovega učitelja ni bilo, pa smo se potem kaj igrali. Radi so gledali tudi najine telefone in fotografije, ki jih imava gor.« Aleš: »Zanimivo je tudi to, da so si kosilo v šoli pripravljali kar sredi dvorišča; za malico jedo poridge, to je taka gosta kaša. In vsak dan se je riž, pa kaka zelenjavna omaka. To sredi dvorišča skuha – poleg pouka – eden od učiteljev.«
Na šoli, kjer sta bila, so bili otroci od vrtca pa do četrtega razreda, vseh skupaj jih je bilo 110, učiteljev pa 6. Nina: »Sva pa bila danes še na javni šoli, kjer je bilo od prvega do osmega razreda tisoč otrok! V vsakem razredu jih je med 80 in 90, uči pa jih le en učitelj.«
Aleš in Nina sta si – preden sta sploh prišla do kraja, kjer sta preživela dva tedna – ogledala tudi safari.
Več o njuni zgodbi s Kenijo pa v eni od tiskanih verzij Vestnika.