Z nasmehom na obrazu naju je s fotografinjo Vaneso na vratih sprejela Anica Manojlović in naju povabila v kuhinjo, kjer so mizo in pult krasile okrasne košarice, v njih pa čudovite pisane prekmurske remenke. Izdeluje jih s tehniko batik, nad katero se je navdušila v otroštvu. Ustvarjalni popoldnevi so se v času, ko je še hodila službo, začeli že septembra, letos pa pred približno dvema mesecema. »Na računalniku si nastavim glasbo, barvam remenke in uživam. To me sprošča,« pove.
S tehniko batik krasi kokošja, gosja in nojeva jajca. Največ seveda kokošjih, ki jih sprva s posebnim pripomočkom izpiha, nato pa si s svinčnikom na jajčno lupino nariše diagonale. Po črtah gre potem z raztopljenim voskom, ki ga nanaša s posebnim pisalom. Detajle in razne vzorce riše prosto, brez skic, in po navdihu. »Ko se posameznih vzorcev naveličam, skušam narediti kakšnega novega,« pove in pokaže, da so nekateri tradicionalni, spet drugi bolj moderni. Rada ustvarja geometrijske like in mandale. Prekmurske remenke so tradicionalno obarvane rdeče ali v rdeče-črni kombinaciji, Anica Manojlović pa je pred leti začela uporabljati tudi vijoličasto in svetlo modro barvo. Danes se da marsikaj izdelati, pove, tudi pripomočki so dodelani in omogočajo natančno nanašanje voska.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Žuti" za konec napolnili mrežo odpisanega Fužinarja
V zadnjem krogu 2. druge lige so Beltinčani na tekmi, ki ni odločala več o ničemer, v svojem športnem parku odpravili že odpisani ravenski Fužinar s 6 : 2 (3 : 1).
»Nekoč so obstajali drugačni pripomočki, narejeni doma. Uporabili so na primer pločevino od premaza za čevlje in vosek iz tega vlivali na lupino. Midva z očetom sva že uporabljala redispero, risala in se lepo imela,« pove sogovornica, ki izhaja iz Bogojine, živi pa v Murski Soboti. Svojo prvo prekmursko remenko je izdelala v prvem razredu osnovne šole. »Takrat smo jih imeli le za blagoslov jedil in risali smo na polna jajca,« se spominja. Sedaj ustvarja večinoma na izpihana jajca, tik pred veliko nočjo pa se bo lotila nekaj primerov polnih jajc, ki jih bo odnesla k blagoslovu ali podarila.
Nojeva jajca so za njeno veselje
Ko sogovornica nariše osnovni vzorec, jajca potopi v barvo. Uporablja tiste klasične za pirhe in tekstilne. Ko se barva posuši, segreje pečico na okoli 130 stopinj in da jajca za nekaj minut vanjo. Toplota stali vosek, ki se nato obriše s papirnato brisačo in razkrije se vzorec. »Najbolj sem srečna, ko se vosek stali in se pokaže prava podoba remenke,« pove. Razloži še, da so vosek včasih talili tako, da so jajca obračali nad svečo.
Ta postopek velja, če dela enobarvna jajca, če je na njih več barv, mora Manojlovićeva predele, ki naj ostanejo taki, kot so, prebarvati z voskom, jih spet potopiti v barvo, osušiti in ponoviti postopek. »Gre za ročno, ne za strojno delo, morajo se videti tudi kakšne napakice,« pravi in poudari, da dveh identičnih prekmurskih remenk ni moč izdelati. Vsako jajce ima namreč svojo barvo in tudi od tega je odvisno, kako se bodo obarvala.
Kokošja jajca so najrazličnejših vzorcev, od tradicionalnih do modernejših, na gosja jajca pa riše predvsem motive, za katere pravi, da prihajajo iz Ukrajine. Na njih je viden križ, značilen za pravoslavno vero. Kokošja in gosja jajca tudi prodaja in izdeluje po naročilu, nojeva, za katera potrebuje največ časa, ker so največja, pa ustvarja le za lastno veselje. Napor mora vložiti že v to, da najde in dobi dobra nojeva jajca. V zadnjem obdobju jih naroča z Grosupljega in dobi že izpihana. Se pa včasih pojavi težava, da luknjica, skozi katero se izpiha notranjost, ni na sredini, zato je krašenje zahtevnejše.
Veze tudi prte
Vsako jajce je treba po tem, ko je obarvano in poslikano, premazati s kozmetičnim oljem. »Vsem, ki jim remenke podarim ali prodam, povem, da jih je treba vsako leto premazati, da se osveži barva,« opozori. Pomembno se ji zdi, da se tradicija ohranja za prihodnje rodove, vendar pri mladih in nekoliko manj mladih ne zaznava velikega interesa, da bi se tehnike priučili. Je pa toliko bolj vesela, ko se najdejo izjeme, kot sta bila nedavno desetletnik in šestletnica, ki sta prišla opazovat njeno delo in jo skušala posnemati.
Sobočanka polovico prekmurskih remenk, ki jih naredi, podari. Zbirke izdelkov doma nima, jih pa hrani njena prijateljica. »Najstarejša v zbirki je iz leta 2005. Joj, kako so bile tiste remenke grozne,« se zasmeji in pristavi, da natančnost seveda pride z leti in izkušnjami. Izdelovanje remenk v batik tehniki pa ni edina prostočasna dejavnost, s katero se ukvarja. Veze tudi prte, česar se je naučila od nekdanje sodelavke iz Madžarske.
