Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Zamisel o potovanju v Zaturce se porodi na srečanju rodbine Kutoš. Štiri generacije rodbine obujajo spomine na svoje prednike ob albumu fotografij, strica Geze (Bačič - op. a.) pa veja za družinskega pripovedovalca zgodb. Posebno mesto v albumu, še posebej pa v Gezovem srcu, ima fotografija njegovega dedka Petra Kutoša iz leta 1917. Na njej je v vojaški uniformi ogrske vojske z obvezano roko, ker je bil težko ranjen na vzhodni fronti v Zaturcih. Dedek Peter je Gezi kot otroku slikovito pripovedoval o dogajanju na fronti v majhni ukrajinski vasici, kjer so potekali hudi boji med avstro-ogrsko in rusko stranjo.
Tako se ob obujanju spominov nekdo domisli, da bi morali odpotovati v tisto vasico na vzhodu in si bojišče ogledati v živo. »Če pa to kdaj doživim, lahko kar na mestu umrem,« pravi ob tem Geza. In to so tudi uresničili, o poti in kaj vse so doživeli pa je nastal dokumentarni film.
Potovanje ne bi bilo nič posebnega, če se v sadovnjaku pred hišo Kutoševih ne bi začel oglašati smrtelni ftič … Kljub temu se skupina z malim avtobusom odpravi proti Ukrajini in videti je, da bo vse v redu. Potem pa sredi poti proti Zaturcem prispe sporočilo iz vojnega muzeja na Dunaju, da se Peter Kutoš ni mogel bojevati v Zaturcih leta 1916, ker je bil vpoklican v vojsko komaj leta 1917. To vse spremeni. In kako to povedati tudi Gezi in mu uničiti sanje o ljubljenem starem očetu?
