Po besedah Darka Ščavničarja, načelnika katedre za splošno vojaško izobraževanje pri Centru vojaških šol, je slovensko vojaško šolstvo svoje temelje postavilo 15. maja 1991 z ustanovitvijo dveh učnih centrov Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki sta bila namenjena usposabljanju nabornikov. Po vojni za obrambo suverenosti so se pokazale še večje potrebe po lastnem vojaškem izobraževalnem sistemu, saj je vojski primanjkovalo ustrezno izobraženega in usposobljenega podčastniškega in častniškega kadra. 16. decembra 1991 je bila ustanovljena prva vojaška izobraževalna ustanova – šola za podčastnike (ŠPČ). S poskusnim usposabljanjem prve generacije je začela delovati 6. januarja 1992 na Igu.
Ob ustanovitvi izobraževalnega centra (IC) ministrstva za obrambo (MORS) 30. junija 1992 so bile vanj vključene ŠPČ, osrednja knjižnica MORS in katedra za vojaško strokovno izobraževanje. Navedenim ustanovam so kmalu sledile še šola za častnike (ŠČ) – ustanovljena 1. februarja 1993, poveljniško-štabna šola (PŠŠ) – ustanovljena 1. februarja 1993 in šola za častnike vojnih enot (ŠČVE) – delovati je začela decembra 1993. Leta 1995 se je IC MORS preimenoval v CVŠ, njegova glavna naloga je postala skrb za izobraževanje in usposabljanje podčastnikov in častnikov ter njihovo usposabljanje za delo v enotah SV.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(20 let v EU) Bilanca kaže mešano sliko razvoja, potenciala in zamujenih priložnosti
Slovenci smo po oceni Tadeja Ružiča postali kompatibilni s preostalim svetom, Pomurci pa smo z izvedbo državnih projektov, kot je gradnja avtocestne in železniške infrastrukture, ki jo je EU sofinancirala iz različnih virov, postali kompatibilni s preostalo Slovenijo.
Ob reorganizaciji leta 1999 je pristojnost nad CVŠ od MORS prevzel generalštab Slovenske vojske (GŠ SV). Na novo so takrat nastali: šola za tuje jezike (ŠTJ), oddelek splošnih učiteljev, oddelek za izobraževanje in usposabljanje rodov in služb (OIURS), ki je zamenjal katedro za vojaško strokovno izobraževanje, oddelek za razvoj izobraževanja in usposabljanja (ORVIU), oddelek za raziskave in simulacije (ORIS), oddelek za psihologijo in štab CVŠ. Z omenjeno reorganizacijo je SV dobila neposredno odgovornost za vojaško izobraževanje in usposabljanje kot celoto. Prav tako je za razvoj sistema vojaškega izobraževanja in usposabljanja (VIU) izrednega pomena povezovanje VIU z javnim izobraževalnim sistemom. Tako so v okviru nadaljevalnega vojaškega strokovnega izobraževanja in usposabljanja na PŠŠ že od leta 1995 sodelovali univerzitetni predavatelji. To sodelovanje se je poglobilo z oblikovanjem specialističnega študija obramboslovja, ki se je kasneje razširilo tudi na Univerzo v Mariboru.
»Druga in najpomembnejša prelomnica v razvoju vojaškega izobraževanja in usposabljanja je vstop Slovenije v zvezo Nato in oblikovanje poklicne vojske. Zaradi spremenjenih okoliščin se je leta 2004 CVŠ združil z delovno skupino za doktrino in razvoj (DSDR) ter se preimenoval v Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU). V svoji sestavi je imel ŠČ, ŠPČ, PŠŠ, knjižnično-informacijski center (KIC), ŠTJ, center za usposabljanje (CU), center za bojno usposabljanje, športno enoto (ŠPE), gorsko šolo in CDR. PDRIU je bil nosilec VIU ter raziskovalno-razvojnega dela in tehnološkega razvoja SV,« pravi Ščavničar.
Enote SV tako niso bile več odgovorne za usposabljanje posameznika, temveč so se v glavnem ukvarjale le z usposabljanjem in zagotavljanjem pripravljenosti enot. Koncept VIU je vzpostavil temeljno delitev VIU v SV in s tem izhodišče za oblikovanje sistema ter nadaljnje oblikovanje in razvoj strukture, ki je bila odgovorna za izvajanje in razvoj VIU.
Bistveno zmanjšanje finančnih sredstev ter gospodarska in finančna kriza so vplivali tudi na razvoj VIU. Neposredno pred preoblikovanjem SV v letu 2013 je bil PDRIU sestavljen iz naslednjih organizacijskih enot: poveljstvo, ŠČ, ŠPČ, PŠŠ in KIC, ŠTJ, CU in avtošola (AŠ), CDR in ORIS, katedra za nacionalno obrambo (KNO), center za bojno usposabljanje (CBU), ŠPE, vojaški muzej in večnacionalni center odličnosti za gorsko bojevanje. V vsebinskem smislu je sistem VIU podpiral izobraževanje in usposabljanje posameznikov, usposabljanje v poveljstvih in enotah, raziskovanje in razvoj na področju VIU ter zagotovitev delovanja VIU.
Ob uvedbi nove organizacijske strukture 16. maja 2013 se je PDRIU preoblikoval v CVŠ, katerega osnovno poslanstvo je VIU posameznikov ter sodelovanje pri doktrinarnih, razvojnih, raziskovalnih dejavnostih, razvoju, izdajateljski in založniški dejavnosti. Pri izvajanju VIU se CVŠ povezuje z javnim izobraževalnim sistemom kot tudi s primerljivimi izobraževalnimi institucijami znotraj zavezništva.
Prvi naborniki v Slovenski vojski 15. maja 1991
»Konec 80. let 20. stoletja so družbenopolitične spremembe v Sloveniji pomenile oblikovanje različnih pogledov na prihodnost Jugoslavije in vse bolj se je kazalo, da je Slovenija morala poti iz takrat skupne države iskati ločeno od drugih republik,« pove Simona Pörš, kustosinja vojaškega muzeja Slovenske vojske. Pomemben del priprav na osamosvojitev Slovenije je bilo tudi postopno oblikovanje lastne oborožene sile. Za osamosvajanje na vojaškem področju je bilo pomembno sprejetje ustavnih amandmajev 28. septembra 1990, saj so omogočili tako uresničevanje slovenske suverenosti kot uveljavitev pristojnosti nad služenjem vojaškega roka. »Vprašanje, okoli katerega so se precej zaostrovala stališča zveznih in slovenskih oblasti, je bilo prav vprašanje služenja vojaškega roka za slovenske nabornike v JLA na področju 5. vojaškega območja oziroma samo Republike Slovenije. Prehodni rešitvi za vojaške obveznike sta bili odlaganje služenja vojaškega roka in povečanje vpisa na fakultete. Predlog organiziranja usposabljanja vojaških obveznikov v Sloveniji pa je odprl zlasti vprašanje ustreznega kadra za njegovo izvedbo. Na podlagi javnega razpisa je bilo izbranih 60 kandidatov, ki so se udeležili tečaja inštruktorjev in komandirjev v Republiškem centru za obrambno usposabljanje v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem od 15. aprila do 8. maja 1991. Po opravljenem tečaju so delo nadaljevali v prvih dveh učnih centrih teritorialne obrambe, in sicer 510. na Igu in 710. v Pekrah, ki sta 15. maja 1991 sprejela skupno 300 vojaških obveznikov, pripadnikov poskusne generacije na služenju vojaškega roka v teritorialni obrambi,« še predstavi kustosinja muzeja Slovenske vojske. Prav na ta dan Slovenska vojska zaznamuje svoj praznik in spomin na začetke usposabljanja slovenskih vojakov pred 30 leti.