Ljudje se množično zgrinjajo na najrazličnejše dogodke, kar jasno kaže, da sta zadnji dve leti pustili brazgotine na dušah ljudi. Kot da smo vsi spoznali, da potrebujemo druženje, saj nas napolnjuje in tudi razbremenjuje vsakdanjih skrbi. Kot da smo spoznali, da laže tisti, kdor poreče, da lepo je biti sam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Če smo morda pred dvema letoma mislili, da smo nasičeni vaških veselic, proslav, prireditev, so zdaj vse dobro obiskane. Zdi se, kot da želimo nadomestiti vse, za kar smo bili prikrajšani. Tudi prireditev se je zvrstilo toliko, kot že dolgo ne. Spominjam se, da so starši razlagali o časih, ko so se pogovarjali, v katero vas bodo šli na veselico, ker jih je bilo toliko, da so lahko izbirali. V času mojega odraščanja globoko v osrčju Goričkega te izbire nismo imeli. Na kakršno koli zabavo smo se morali odpeljati vsaj pol ure stran, sprva so nas vozili starši, kasneje smo se organizirali sami. Letos pa se je zgodilo, da so se ljudje lahko več koncev tedna zapored odločali, na katero prireditev se bodo odpravili, ali se celo organizirali tako, da so jih za krajši čas obiskali več. Zvrstile so se tudi poroke in druga družinska slavja, ki so čakala na boljše čase.
Zbrali so se čudoviti spomini, ki pa dobijo grenak priokus, ko po druženju dobiš klic ali sporočilo, da je nekdo iz družbe pozitiven na koronavirus. Na tej točki se mehurček razblini in od vsakega posameznika je odvisno, kako bo ravnal. Ali bo previden in se testiral ali bo okužbo brezbrižno sejal naokoli. Ker smo vsi naveličani koronskega življenja z omejitvami, je skušnjava, da ne ravnamo odgovorno, velika, a naj nas vendarle ne premami. Ni treba veliko, umivanje rok, razdalja, zračenje prostorov, tudi samotestiranje so res osnove, ki nas ne ovirajo pri normalnem življenju.
Odgovorno vedenje je minimalni vložek, ki ga lahko damo družbi.
Da znamo biti solidarni, smo že ničkolikokrat dokazali, pa naj gre za zbiranje dobrodelnih sredstev ali gašenje požara na Krasu, kamor so odhiteli tudi pomurski gasilci. Bodimo solidarni tudi pri življenju s koronavirusom, ki se očitno v naši družbi dobro počuti.
Vsi si verjetno želimo, da bo tudi jesen družabna.