Gorički vodovod, kot ga pogovorno imenujemo, je prispel na konec svoje trnove poti. Leta 2015 se je končala prva faza gradnje sistema B pomurskega vodovoda, letos se je z nadgradnjo končala še druga. Ta bi sicer po številnih zapletih, nesoglasjih med predstavniki občin, finančnih omejitvah, neusmiljenih birokratskih postopkih, pa tudi skorajšnjem bojkotu še pred začetkom izvedbe lahko končala precej klavrno, vendar se je kljub temu iztekla po željah večine vpletenih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Čas se je iztekel: Racman predlaga stečaj JP Prlekija
Artur Racman, direktor Javnega podjetja Prlekija, je minuli petek na murskosoboško okrožno sodišče podal predlog za začetek stečajnega postopka nad javnim podjetjem.
Nekaj več kot 52 tisoč prebivalcev dvanajstih pomurskih občin ustanoviteljic javnega podjetja, ki upravlja ta sistem, ima sedaj možnost dostopa do kakovostnejše in varnejše oskrbe s pitno vodo. To za številne prebivalce Goričkega doslej ni bilo samoumevno. Občine brez lastnih vodnih virov oziroma z njihovim pomanjkanjem niso imele niti svojega omrežja, na katero bi se občani lahko priključili, v veliko primerih voda ni bila primerna za pitje, zato so se morali znajti po svoje. Preudarno ravnanje s to življenjsko pomembno dobrino je bilo zato del vsakdana mnogih, prav tako nemoč in jeza, ko je vode primanjkovalo predvsem v poletnih mesecih in je bilo težko shajati iz dneva v dan že pri osnovnih življenjskih opravilih, kot so kuhanje, napajanje živine, umivanje, pranje posode.
Z javnim sistemom je, vsaj tako se zdi, ta problem stvar preteklosti, čeprav bo tudi v prihodnje treba z vodo varčevati, predvsem pa skrbeti za vodne vire. Možnost priključitve na javno vodovodno omrežje ima več kot 93 odstotkov prebivalcev teh dvanajstih občin, realna slika pa kaže, da se nekateri kljub vsemu vsaj za zdaj za to ne odločajo. Dejstvo je, da priključki ne stanejo le nekaj deset evrov, ampak kvečjemu nekaj sto evrov in je lahko to za marsikoga velik finančni zalogaj, vendar so tu lokalne skupnosti, ki so vselej doslej priskočile na pomoč. Čeprav so morale tudi same za uspešno izvedbo projekta v skupno malho prispevati nekaj milijonov in ob tem finančnem bremenu izvajati še vse druge zastavljene načrte za dobrobit občanov, so svojim ljudem stopile naproti ter jim ponudile možnost obročnega odplačevanja stroška priključitve na vodovodno omrežje. Več kot to, menim, ne gre. Zato je nekako nerazumljivo, da mnogi prebivalci še vedno trmasto vztrajajo pri svojem in ne izkoristijo privilegija, ki so ga z javnim vodovodnim sistemom dobili. Verjetno nikoli niso občutili, kako je, ko moraš paziti na vsako kapljico vode.