Da ima strah veliko moč, so govorili že stari ljudje. Iz nas izvabi najhujše. Pri mnogih kar naenkrat preživetveni nagon zamegli presojo, pomemben postane zgolj in samo on. Še včeraj prijatelji so danes sovražniki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
V začetku marca, ko so novice iz Italije že sporočale, da je duh ušel iz steklenice, so se pri posameznikih začeli prvi, še neuradni ukrepi za zajezitev. Številni so se takrat še iz tega norčevali, tudi teden dni kasneje, še preden je vlada zaprla šole in lokale, se je zdelo, da ljudje ne verjamejo, da novi virus tudi nas ne bo izpustil.
Neštetokrat sem slišala, da smo za to stanje krivi mediji, da širimo strah med ljudmi, da pomagamo vladi, ki je mimogrede takrat še bila levosredinska, pri uresničevanju njenih načrtov, kakršnih koli že. Če mediji ne bi poročali o tem, kar se dogaja v Italiji, bi bilo pri nas še več okuženih in še več mrtvih. Morda bi bil med njimi tudi kdo od nas. Morda bo kdo od nas. Kdo se bo okužil, ne moremo vedeti, vemo le to, da virus ne izbira in da se nihče ne želi okužiti. Da tisti, ki so se okužili, zdaj niso naši sovražniki. Nesramni komentarji ljudi, ki nasprotujejo temu, da rojake, ki se vračajo iz tujine, v njihovi bližini nastanijo v karanteno, se kar vrstijo. A ti komentarji veliko več povedo o tistih, ki komentirajo. Pokažejo, kako majhna je njihova duša, kako ne spoštujejo sočloveka in kako v bistvu ne spoštujejo sebe. Pokažejo, kako jih je strah. Kar ni narobe, narobe je, kako potem v tem strahu ravnamo.
Kaj če bi bila v tej skupini, ki se vrača iz tujine in o kateri grdo govorite, vaša hčerka, sin, brat, sestra? Bi isto govorili? Ne veste, zakaj se šele zdaj vračajo, ne veste, kaj so počeli tam. Predvsem pa niso mogli znati, kaj nas vse čaka. Še pred dvema tednoma sem se s številnimi meni osebno ljubimi ljudmi prepirala, da je stanje resno, karantena potrebna, ob nujnih izhodih pa maska in rokavice obvezna oprema. Ne bom navajala izrazov, kaj vse sem bila. In takoj smo bili spet pri medijih in širjenju strahu. Ne branim vseh medijev, kot sem že pisala, imamo, kot v vseh službah, dobre in slabe novinarje, pa tudi dobre in slabe šefe. A če mediji ne bi poročali, kako bi vedeli, kaj sta sklenila vlada in državni zbor? Bi poklicali Janeza Janšo kar na telefon?