Tega ni storila za bolnike iz drugih okolij. Razločevanje ljudi pri možnosti zdravljenja je družbena diskriminacija brez primere, moralno nedopustno početje. Morda bo šel kdo pri tem celo dlje, če vemo, da varovanci kljub velikemu tveganju za poslabšanje njihovega zdravstvenega stanja ostajajo v domovih, medtem ko so oddelki za zdravljenje bolnikov z infekcijskimi boleznimi v regijskih bolnišnicah prazni - z namenom, da so pripravljeni na najhujše. Je lahko še kaj hujšega od tega, kar zdaj doživljajo v domovih za ostarele, kjer razsaja novi virus?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Kdo in zakaj se je odločil, da morajo domovi čez noč postati bolnišnice, čeprav za to niso primerni ne prostorsko, ne po opremi in ne po številu usposobljenega kadra? Če vsi, ki zaradi takšne odločitve trpijo, ne bodo dobili jasnega odgovora na vprašanje, v imenu čigavih življenj ali zdravja je bila potrebna njihova žrtev, bo moral nekdo za takšno odločitev odgovarjati.
Getoizacija stanovalcev v domovih za starejše tako zaradi obvladovanja okužb na enem kraju kot z namenom njihovega varovanja pred okužbo je po človeški plati strašen davek epidemije.
Morda nam bo lažje to doumeti, če se postavimo v kožo prizadetih. Najprej obolelih varovancev. Bolezen jemlje življenjsko moč in potiska v bližino smrti, a v tej stiski zanje ni bolnišnične postelje, ni njihovih najbližjih, da bi jih prijeli za roko.
Trpijo tudi svojci, ki imajo za štirimi zidovi svojega očeta ali mamo, pa o njih vedo samo tisto, kar jim nekdo drug pove po telefonu. Občutek krivde je veliko breme.
Težko si je predstavljati, kaj preživljajo zaposleni in njihove družine, ne pozabimo niti zdravstvenih delavcev, ki so zapustili svoje varno delovno okolje ter prišli pomagat v dom. Država se je odločila, da jih pošlje v ogenj, vendar so to sprejeli tisti, ki čutijo, da je to njihova strokovna in človeška dolžnost. Čeprav ob tem ne moremo spregledati, da država šele zdaj s krepitvijo zdravstvenih ekip tam, kjer je izbila epidemija, blaži v izhodišču napačno odločitev.
Vsi smo zmotljivi
Tudi strokovnjaki so samo ljudje, zmotljivi v svojih predvidevanjih in odločitvah, a po vseh prepirih, ki smo jim priča, se moramo vprašati, katere od njih je poslušala oblast pri sprejemanje (političnih) odločitev glede ukrepov za obvladovanje epidemije. Če le tiste, ki so se s svojimi mnenji prilegali njenim pričakovanjem, ali če so se našli takšni, ki so oblasti šele pozneje zavarovali hrbet, je to skrb vzbujajoče. Ne le za danes, ampak za jutri. Po vsem, kar se nam zdaj dogaja, bo nov dan prinesel nove preizkušnje in terjal nove žrtve.